Bojan Godeša

Zgodba o 27. aprilu (1941) kot prazniku je pestra in dinamična.
Od kdaj se praznuje?
Prezidij ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon o 27. aprilu kot dnevu OF.

Leta 1951 je ljudska skupščina LR Slovenije sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij kot dan vstaje za slovenski republiški praznik.

To je bil tudi začetek tihega ukinjanja praznovanja 27. aprila – dneva OF. Leta 1952 je bil 27. april uradno še praznik, ni pa bil več dela prost dan. Z odlokom 16. januarja 1958 je bil 27. april kot državni/republiški praznik ukinjen.

26. aprila 1968 je na seji Republiške konferenc SZDL Josip Vidmar, ki je bil takrat predsednik SAZU-ja, sicer pa med vojno predsednik OF, predlagal, da se ponovno uvede 27. april kot državni/republiški praznik. Od septembra 1968 je tako 27. april spet državni/republiški praznik.

27. april v samostojni slovenski državi postane dan upora proti okupatorju kot državni praznik. V tak i obliki se praznuje od leta 1992. V naboru praznikov v samostojni RS je edini praznik, ki se navezuje na dogajanje v času okupacije med letoma 1941 in 1945.

Misterioznost glede ustanovnega sestanka
Datum 26. ali 27. april
Zgodovinsko točen datum je 26. april 1941, kar je bilo ugotovljeno že med vojno (France Škerl), a je bil medtem kot dan ustanovitve OF že javno razglašen 27. april. Pri tem je tudi ostalo.

Kako so na ustanovnem sestanku poimenovali organizacijo – PIF ali OF?
Pravilno je »osvobodilna fronta slovenskega naroda«, ker se prvič v taki obliki omenja v letaku centralnega komiteja KPS konec aprila 1941, torej neposredno po sestanku (26. aprila 1941).

Kot »protiimperialistična fronta slovenskega naroda« pa se edinkrat v sočasnih virih pojavlja v »Geslih našega osvobodilnega boja«, objavljenih 22. junija 1941 v Slovenskem poročevalcu.

Zakaj in kako je prišlo do te transformacije iz virov ni mogoče povsem nedvoumno razbrati.

Kakšni so bili cilji aprila ustanovljene organizacije oz. ali je sploh obstajal program?
Program protiimperialistične fronte je bil sprejet na prvem zasedanju njenega plenuma 15. junija 1941 kot Gesla našega osvobodilnega boja, ki so bila objavljena v Slovenskem poročevalcu, 22. 6. 1941.

Najpomembnejše točke:

1. (1.) Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve in združenja z drugimi narodi! /…/
2. (2.) Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence! /…/
3. (4.) Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov /…/
4. (5.) Osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma! Kdor je za osvoboditev slovenskega naroda, ta se mora boriti tako proti nemško-italijanskemu imperializmu, ki je konkretna forma imperializma na naših tleh, kakor proti propagandi angleško-amerikanskih imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem in imperializem /…/
5. (6.) Brez boja proti izdajalski »lastni« kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi! /…/ Prouči ta gesla, ki so podlaga protiimperialistične fronte slovenskega naroda!«

Po 22. 6. 1941 se organizacija preimenuje v OF SN in vsebinsko preoblikuje. Njen program postanejo Temeljne točke OF, sprejete na 4. zasedanju plenuma OF 1. 11. 1941 (7 točk), decembra istega leta sta dodani še dve točki.

Odnos do praznika
Del slovenske družbe temu prazniku ne priznava legitimnosti in mu oporeka tudi historično verodostojnost. Po njihovi razlagi ni težava zgolj v uporu samem, ampak predvsem v tem, da so ga organizirali komunisti, to pa je zanje povsem nesprejemljivo, da bi se poistovetili s sporočilom praznika. Njihovo stališče izhaja iz prizadevanj po zgodovinskem prevrednotenju dogajanja med letoma 1941 in 1945, kjer bi prišlo do vrednostne zamenjave vloge medvojnih akterjev, z namenom rehabilitirati predvojne nosilce oblasti, ki so med okupacijo s svojim ravnanjem, obremenjenim s kolaboracijo, izgubili legitimno pravico zastopati slovenske interese, istočasno pa stremijo h kriminalizaciji partizanskega gibanja. Za takšno prevrednotenje ne obstajajo nikakršni historično pa tudi moralno in etično utemeljeni razlogi.

Kljub temu ni mogoče prezreti razsežnosti teh prizadevanj, ki v celoti delujejo izrazito destruktivno na slovensko družbo, tako z vidika poglabljanja razlik kot vidika popolnoma zgrešenih sporočil glede vrednot, na katerih naj bi temeljila sodobna slovenska družba.