Božo Repe

Slovenci so doslej živeli v štirih velikih nadnacionalnih tvorbah: Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda ali krajše nemškem cesarstvu; Avstro-Ogrski; Jugoslaviji (kraljevi in socialistični) in sedaj EU. Omeniti velja še tri vmesna specifična obdobja: Ilirske province; obdobje okupacije med drugo svetovno vojno (1941-1945) in obdobje »čiste samostojnosti« med leti 1991 (mednarodno priznanje) in 2004 (vstop v EU).

Od vsakokratnega obdobja je bilo tudi odvisno, kakšna je bila himna. Lastno, uradno, torej Zdravljico pa so dobili šele leta 1990.

Himne v Evropi so bile sprva posvečene vladarju, bogu, krščanstvu (katolicizmu) in državi. Z nacionalnimi gibanji so se temu pridružili še narodi, s francosko revolucijo pa v nekaterih tudi revolucionarna gesla in zahteve po družbeni pravičnosti (svoboda, enakost bratstvo) . Zato je bila prva »slovenska« himna »Gott erhalte Franz den Kaiser«, posvečena Francu II (1768-1835), zadnjemu cesarju Svetega rimskega cesarstva in prvem avstrijskem vladarju, ki je po dveletnem dvojnem vladanju (1804-1806) postal Franc I. Ker se je zapletel v t.i. napoleonske vojne s Francijo, se je Avstrija morala odpovedati mnogim ozemljem. Tako so leta 1809 nastale tudi Ilirske province in za večji del slovenskega prebivalstva je za nekaj let himna postala »marsejeza«. »Gott erhalte Franz den Kaiser«, ki so jo imenovali tudi "Kaiserhymne“ je postala tudi prva avstrijska himna. Po smrti Franca I, je bila himna spremenjena in je blagoslavljala tedanjega »najvišjega sina Avstrije, cesarja Ferdinanda: "Segen Öst'reichs hohem Sohne / Unserm Kaiser Ferdinand«. Potem, ko je ta leta 1848 abdiciral, so znova uporabljali prvotno himno, saj je bil novi vladar Franc Jožef in je ime Franc ostalo uporabno. Leta 1854 so himno nekoliko spremenili, nastala je znana "Gott erhalte, Gott beschütze / Unsern Kaiser, unser Land!", ki je bila prevedena tudi v jezike nenemških narodov. V slovenskem zgodovinskem spominu je ostala kot »Bog ohrani, Bog obvari«. Zadnji cesar, ki ga je slavila, je bil Karel. Prvotno besedilo himne je sicer napisal avstrijski pesnik Lorenz Leopold Haschka, glasbo pa Joseph Haydn, ki je sicer, kar zadeva himne postal znan zlasti zaradi angleške »God Save the King«. Pesem s propadom Avstro-Ogrske ni šla v pozabo. Že prej, leta 1841 v času zgodnjih prizadevanj za nemško združitev, je nemški pesnik August Heinrich Hoffmann von Fallersleben na Haydnovo melodijo napisal pesem "Das Lied der Deutschen". Pesem se začne z znanim verzom »Deutschland, Deutschland über alles«, ki pa v prvotnem pomenu ni imela osvajalskega pomena. Po združitvi je postala nemška himna, čeprav je bila precej ignorirana, raje so izvajali nekdanjo prusko kaisersko himno “Heil Dir im Siegerkranz”. Večji uradni pomen je dobila v času weimarske republike. Nacisti so poleg nje uvedli še svojo strankarsko himno “Horst-Wessel-Lied”, tako, da sta bili dve himni, ki pa so ju tudi združili v »Lieder der Nation” (pesem naroda), verz »Deutschland, Deutschland über alles« pa je dobil dodatni pomen, da bo zavladala svetu. V madžarskem delu habsburške monarhije, torej tudi v Prekmurju, so poleg uradne avstrijske himne uporabljali tudi neuradno madžarsko »Himnusz", ki jo je napisal Ferenc Kölcsey, uglasbil pa leta 1844 Ferenc Erkel. "Das Lied der Deutschen" je znova nemška himna postala po združitvi leta 1990, vendar le ena od njenih kitic.

Vzporedno z uradno himno so tudi Slovenci v valu nacionalnih gibanj, ilirizma, jugoslovanstva in zlasti panslavizma po letu 1848 kot nekakšno neuradno himno prepevali predelano pesem Slovaka Samuela Tomašika »Hej Slovani2 (»Hej Slovenci«), ki je v raznih variantah postala zelo popularna med slovanskimi narodi, neke vrste (pan)slovanska himna. Igrali so jo tudi na panslovanskem kongresu v Pragi leta 1848. Njeno glasbeno sled lahko zasledimo tudi v današnji poljski himni. »Hej Slovani« je med drugo svetovno vojno postala tudi himna nove, kasnejše socialistične Jugoslavije.

V šestdesetih letih 19. stoletja so Slovenci za svojo himno vzeli pesem »Naprej zastave slave«, avtorjev pesnika Simona Jenka in skladatelja Davorina Jenka (nastala je leta 1860). Vse do uradne uvedbe Zdravljice leta 1990 je bila bojevita »Naprej zastave slave« neuradna slovenska himna. Leta 1885 je izšla celo v angleščini v Londonu. Vzporedno se je občasno sicer pojavljala tudi pesem Jakoba Gomilšaka »Slovenec sem«, ki je nastala leta 1858, uglasbil pa jo je leta 1882 Gustav Ipavec, a je doživljala različne kritike. Med prvo svetovno vojno pa se prvič opazneje pojavi tudi »Zdravljica« v uglasbeni verziji Stanka Premrla.

Z vsako novo državo pridejo novi simboli in tako je bilo tudi po nastanku jugoslovanske kraljevine. Novo državno himno so po načelu kompromisnega unitarizma, torej treh plemen enega naroda, sestavili iz obstoječih narodnih himen vseh treh narodov in občasno popravljali besedilo tam, kjer ni ustrezalo novi stvarnosti. Srbsko himno je napisal (predelal lastno starejšo verzijo iz leta 1872) Jovan Đorđević leta 1882, ko je Srbija postala kraljevina. Glasbo zanjo je (prav tako leta 1872) napisal Slovenec Davorin Jenko, ki je takrat delal v novozgrajenem Narodnom pozorištu v Beogradu. Prva kitica se je glasila: »Bože pravde,/ti što spase/od propasti/dosad nas,/čuj i dosad/naše glase/i od sad nam budi spas.« Hrvaška himna Lijepa naša, objavljena leta 1835 (tedaj pod naslovom Horvatska domovina), je bila delo Antuna Mihanovića, zložil jo je leto kasneje amaterski skladatelj, po rodu Srb, Josip Runjanin (avtorstvo glasbe so dolgo pripisovali prvemu aranžerju Josipu Vendlu, ker se je originalni zapis izgubil). Lijepa naša je precej bolj lirična od drugih dveh, v himno je prišel prvi verz: »Lijepa naša domovino,/Oj junačka zemlja mila,/Da bi vazda sretna bila!« Slovenci so v skupno himno prispevali prvo kitico »Naprej zastave slave,/Na boj junaška kri!/Za blagor očetnjave/Naj puška govori!« No, himnična zloženka se je v dokaz, kdo je v novi državi glavni, znova končala s popravljenimi stihi iz srbske himne: »Kralja Petra,/Bože,/hrani,/moli ti se srpski rod.« Po 16. avgustu 1921, ko je kralj Peter umrl, ga je v stihu zamenjal Aleksander, po njegovi smrti v atentatu leta 1934 pa mladi Peter. Himna je bila sicer mišljena kot začasna in nikoli ni bila ustavno določena, medtem ko sta grb in zastava bila.

Obdobje druge svetovne vojne je tudi kar zadeva himne zapleteno in protislovno. Uradne himne so bile himne okupatorjev. V italijanski okupacijski coni je bila to rojalistična »Marcia Reale d'Ordinanza«. Vendar jo je tudi na uradnih slovesnostih običajno zamenjala fašistična himna »Giovinezza«, ki je bila tudi uradna himna Mussolinijeve socialistične republike na severu Italije po kapitulaciji septembra 1943. Formalno je vanjo spadala tudi t.i. Ljubljanska provinca, vendar so v njej dejansko vladali Nemci, ki so jo vključili v Operacijsko cono za Jadransko primorje. Zato so ob uradnih priložnostih uporabljali obe nemški himni oz. združeno »Lieder der Nation” ob spremljajoči nacistični ikonografiji in nacističnem pozdravu. Enako seveda tudi ozemljih, ki jih je Nemčija okupirala že leta 1941. V madžarski okupacijski coni je bila uradna himna Himnusz.

Domobranska neuradna himna, ki se je izvajala še zlasti v času Rupnikove kolaboracionistične uprave med leti 1943-1945 je bila pesem Lojzeta Mava »Moja domovina«. Odporniško gibanje okupacijskih in kolaboracionističnih režimov ni priznavalo. Neuradna himna slovenskih partizanov je bila znana pesem »Hej brigade«.

Na jugoslovanski ravni je bila najprej kot začasna himna prevzeta "Hej Sloveni" ( v slovenščini «Hej Slovani«). Uporabljali so jo sicer že od začetka upora leta 1941, a je bila kot uradna himna prvič zaigrana na otvoritvi prvega zasedanja AVNOJ-a 26. novembra 1942. u Bihaću, pa potem na drugem zasedanju Avnoja in ob raznih drugih svečanostih (npr. ob prihodu Josipa Broza – Tita na Vis leta 1944). Igrali so jo tudi v Ustavodajni skupščini 29. novembra 1945, ko je bila proglašena republika.

Himna ni najbolje izražala vsebine nove jugoslovanske države (v njej je bila, npr. tudi neslovanska manjšina Albancev), zato so jo v povojnih desetletjih skušali večkrat zamenjati. Vendar, kot pravi francoski rek: «Začasnost je edina stvar, ki je obsojena na trajnost« in himna je ostala. V komplicirani jugoslovanski družbi ni bilo mogoče dobiti soglasja zanjo. Prvi razpis je bil leta 1946. Pesmi z naslovom »Himna FNRJ" Čedomira Minderovića pa niso mogli uskladiti z glasbo različnih jugoslovanskih skladateljev. Nov poskus je bil leta 1959, ko sta Mira Alečković (pesnica) in Nikola Hercigonja (skladatelj) v himnično obliko skušala spraviti pesem "Novoj Jugoslaviji" iz leta 1948. Nastala je "Jugoslavijo, borba te rodila", prvič so jo svečano izvedli aprila 1959 na proslavi 40. letnice KPJ. SZDL Jugoslavije jo je leta 1960 predlagal za uradno državno himno, a naj bi bili proti Hrvati, češ, da je preveč unitaristična. Pesnica Mira Alečković je zahtevo, da spremeni sporne verze odločno zavrnila in "Hej Sloveni" je ostala himna Jugoslavije. V šestdesetih letih (1963) so na iniciativo Edvarda Kardelja najprej poskusili z drugim stavkom pete Beethovnove simfonije (priredbo je naredil Aleksandar Obradović) , kar prav tako ni bilo sprejeto. Neuspešen je bil tudi razpis leta 1968. V letih 1973-1974 pa je bila sprejeta melodija makedonskega skladatelja Takija Hrisika, niso pa našli primernega besedila.

Z ustavo SFRJ iz leta 1974 se prvič uradno omenja tudi himna države, vendar brez naslova, tega naj bi določil zakon, kar pa se je zgodilo šele aprila leta 1977 z zakonom o uporabi grba, zastave in himne SFRJ. Aprila 1977 je "Hej Sloveni" postala tudi uradna himna, vendar s pristavkom, da gre za začasno rešitev, dokler jugoslovanska skupščina ne določi druge himne.

Še en jalov poskus je bil leta 1985, ko so v splošni jugoslovanski krizi za 40. letnico obstoja socialistične Jugoslavije v jugoslovanskem vodstvu hoteli tudi novo himno. A glede na razmere je bilo soglasje pri izboru še toliko manj verjetno. Zato je bila z IX. amandmajem na ustavo SFRJ iz leta 1988 himna "Hej Sloveni" tudi ustavno proglašena za uradno himno SFRJ.

Po Titovi smrti leta 1980 je sicer mnogo bolj popularna kot himna postala pesem »Jugoslavijo« Nikole Hercigonje in Mire Alečković. Pesem se začne z verzi: Od Vardara pa do Triglava/od Đerdapa pa do Jadrana/Kao niska sjajnog đerdana/Svetlim suncem obasjana/ponosito sred Balkana/Jugoslavijo, Jugoslavijo.

Podobno kot z jugoslovansko, se je dogajalo tudi s slovensko himno. Razprave so se sicer začele v začetku sedemdesetih let, po sprejetju amandmajev na jugoslovansko ustavo med leti 1969-1971, ki so okrepili republiško državnost. Razpravo je začel Izvršni odbor RK SZDL oktobra 1972, ki je določil kriterije za izbor in dal predloge v javno razpravo. Izbor je potekal med »Naprej zastave slave" (glasba Davorin Jenko, besedilo Simon Jenko); "Zdravljica" (besedilo France Prešeren, glasba Stanko Premrl; kot himna bi se pela in igrala le zadnja kitica) in "Naša zemlja" (glasba Marjan Kozina, besedilo Mile Klopčič). Delovna skupina je (predsednik Tone Fajfar, dr. Dragutin Cvetko, Jože Globačnik, Samo Hubad, Marjan Javornik, Mile Klopčič, Miloš Poljanšek, dr. Miha Potočnik, Slavko Pregl, Marjan Vodopivec in Jelo Gašperšič), je na osnovi razprave zožila izbor na "Naprej zastave slave" in "Zdravljico". »Zdravljica« je imela veliko podpore, a med izvajalci je bilo veliko pomislekov glede težke izvedbe. Medtem je tudi slovenska ustava iz leta 1974, ki je prinesla kar nekaj novih atributov republiške državnosti 8med drugim kolektivno predsedstvo republike), določila, da ima SRS svojo himno, ki jo določa zakon. Ni pa določila, katera pesem je to. Junija 1975 sta na osnovi pomislekov zaradi težke izvedbe »Zdravljice« Izvršni odbor in Predsedstvo RK SZDL Slovenije predlagala, naj bo himna »Naprej zastave slave«. Junija 1976 je Izvršni svet Skupščine SR Slovenije sprejel predlog za izdajo zakona o himni SR Slovenije, ki naj bi "Naprej zastave slave". Vsi trije skupščinski zbori so predlog obravnavali še isti mesec, a je bil zaradi pomislekov v zvezi z besedilom v Zboru združenega dela predlog zavrnjen. Januarja 1977 je zato Republiški komite za kulturo in znanost predlagal, naj SZDL izvede postopke za novo besedilo himne, medtem ko bi ostala glasba Davorina Jenka "Naprej zastave slave". Vsa zgodba se je ponovila še enkrat leta 1979. Predsedstvo SR Slovenije je januarja 1979 podprlo predlog Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, da vnovič začne postopek z enakim predlogom zakona kot leta 1976 in marca je bil pripravljen nov predlog zakona, a je Svet za kulturo je junija sprejel stališče, da se predlog začasno odloži.

Januarja 1982 je Izvršni svet Skupščine SR Slovenije predlagal RK SZDL Slovenije obnovitev javne razprave. Tokrat je bil predlog za predzadnjo kitico Prešernove "Zdravljice" z glasbo Ubalda Vrabca. Postopki so se začeli znova ( obravnava na Izvršnem odboru Predsedstva RK SZDL Slovenije, in na Sekretariatu Sveta za kulturo). Imenovana je bila nova delovna skupina (predsednik dr. Dragotin Cvetko, člani Bojan Adamič, dr. Marijan Brecelj, Vilma Bukovec, Samo Hubad, Primož Kuret, Uroš Mahkovec, Stane Markič, Marko Munih, Andrej Rijavec, Alenka Saksida, Mirko Šlosar in Ivanka Vrbančič). Julija 1982 je sekretariat Sveta za kulturo predlagal, naj bo himna Zdravljica, za glasbo pa se razpiše javni razpis na katerem naj bi sodelovali najbolj znani slovenski glasbeniki. Zgodilo se ni nič, tri leta kasneje, leta 1985 je dr. Vladimir Bračič znova dal pobudo za "Naprej zastave slave". Podobne posamične pobude so se pojavljale tudi kasneje, znana je npr. pobuda Jožeta Pretnarja maja 1988.

Zadeve so se potem premaknile naslednje leto. Potem, ko je Skupščina SRS 27. septembra 1989 sprejela in razglasila amandmaje k slovenski ustavi je v 1. členu pisalo tudi, da je himna Socialistične republike Slovenije »Zdravljica«. Čez pol leta, 29. marca 1990, je skupščina RS sprejela zakon, ki je začel veljati 24. aprila 1990. Besedilo himne je postala sedma kitica pesmi Franceta Prešerna »Zdravljica«, melodija pa zborovska istoimenska skladba skladatelja Stanka Premrla.

Vendar zgodbe s himno še ni konec. Tudi v samostojni Sloveniji je prihajalo do pobud po spremembi himne, zlasti gre za prizadevanja desnega spektra politike, da bi bila himna celotna Zdravljica in ne le sedma kitica, s čimer bi v himno prišla tudi omemba boga in slovenstva (druga kitica: »Bog našo nam deželo,/Bog živi ves slovenski svet,«…).

Prešernova Zdravljica (ki je sicer v osnovi napitnica) sodi med redke »nebojevite« himne, na katere so sicer vplivale ideje francoske revolucije in svobodomiselnosti («frajgajsovstva) ter združujejo nacionalno idejo z internacionalizmom: »Živé naj vsi naródi,/ki hrepené dočákat' dán,/da kóder sónce hódi,/prepír iz svéta bó pregnán,/da roják,/prost bo vsák,/ne vrág, le sósed bo meják«. Slovenska himna torej zavrača vojne in prepire in poudarja povezanost in prijateljstvo med narodi. Čeprav je pesem nastala davnega leta 1844, je vedno znova aktualna. Še posebej v današnjem kriznem času, ko je znova na preizkušnji humanizem, domači in internacionalni.

Tudi »himna Evrope« je preživela podobne viharne trenutke kot druge himne. Razprave v Svetu Evrope so se začele leta 1955 s predlogom, naj bo himna »Oda radosti« na besedilo Friedricha Schillerja "An die Freude" iz leta 1785, ki slavi bratstvo in z glasbo iz 9. simfonije Ludwiga van Beethovna iz leta 1823. leta 1971 je skupščina Sveta Evrope to sprejela, Svet ministrov je to potrdil januarja 1972 (leta 1974 jo je sicer kot svojo himno sprejela tudi Rodezija). Prvič je bila uradno zaigrana na slovesnosti ob Dnevu Evrope leta 1972 v glasbenem aranžmaju Herberta von Karajana. Kot uradno himno Evropske skupnosti so jo voditelji tedaj desetih držav sprejeli leta 1985. Bilo je načrtovano, da bo kot uradna himna poleg drugih simbolov vključena tudi v evropsko ustavo leta 2004, ki pa je propadla, saj jo je ratificiralo le 18 od 25 članic. Njen ohlapni politični nadomestek, Lizbonska pogodba iz leta 2007, himne ne omenja. Je pa evropski parlament skušal utrditi njeno veljavo s tem, da se igra ob vseh bolj svečanih priložnostih, npr. razglasitvi rezultatov volitev, otvoritvenih sejah parlamenta, ob državniških obiskih pa tudi na pomembnejših športnih tekmovanjih. Seveda pa himna in drugi simboli ne morejo nadomestiti vsebine in vizije Evropske unije, ki sta na hudi preizkušnji.