Božo Repe

Osemdeseta leta so bila eno najbolj pluralnih obdobij v zgodovini Slovenije, čeprav še znotraj formalno enostrankarskega sistema. Za to obdobje so značilna številna in močna civilnodružbena gibanja (mirovna, protijedrska, ekološka in druga). V času t. i. procesa proti četverici leta 1988 pa je nastala tudi najštevilčnejša civilnodružbena organizacija Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar. Ti procesi so bili mogoči, ker so sovpadali z nastankom reformistične struje v vodstvu Zveze komunistov, ki jo je od leta 1986 vodil Milan Kučan. Reformirani Zvezi komunistov ideje opozicije niso bile več tuje, jih je pa nameravala uresničevati znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), in sicer kot naslednice nekdanje Osvobodilne fronte. Opozicijska gibanja naj bi se formalizirala znotraj SZDL v obliki koalicije. Taka politika je kasneje omogočila mehak prehod v večstrankarski sistem in zagotovitev konsenza pri temeljnih vprašanjih nacionalnega programa.

Jugoslovanske razmere so 27. februarja 1989 pripeljale opozicijo in oblast do skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo namenjeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu (ok. 1.300 rudarjev, ki so imeli pri sebi tudi velike količine razstreliva, je stavkalo zaradi sprejetja nove srbske ustave, s katero je bila odpravljena avtonomija na Kosovu; stavka je trajala od 4. do 27. februarja, ko je bilo na Kosovu uvedeno izredno stanje). Iz tega se je rodil poskus, da bi opozicija in oblast skupaj oblikovali nacionalni program. 3. marca 1989 je začel delovati Koordinacijski odbor organizatorjev zbora v Cankarjevem domu. V njem so predstavniki opozicije in družbenopolitičnih organizacij skušali oblikovati politični program. Nastalo je več osnutkov, ki jih je v glavnem napisal pisatelj Miloš Mikeln. Ker niso našli skupnega jezika, sta nastala dva programa: Majniška deklaracija 1989 in Temeljna listina Slovenije. Že več kot leto pred tem, v času, ko se je začela razprava o amandmajih na zvezno ustavo (ti naj bi spremenili ekonomski sistem, a hkrati tudi dali več moči centru), se je oblikovala tudi ustavna opozicija. Amandmaji na zvezno ustavo so bili v omiljeni obliki sprejeti 1988, kot kompromis jih je potrdila tudi slovenska skupščina. So se pa začeli pripravljati tudi amandmaji na slovensko ustavo. V slovenski skupščini so bili sprejeti septembra 1989, in sicer z namenom, da bi povečali slovensko suverenost in preprečili uvedbo izrednih razmer v Sloveniji, ki jih je načrtovala JLA. Za razvoj političnega pluralizma in uvedbo večstrankarskega sistema pa je pomembno, da je bilo hkrati črtano tudi določilo o vodilni vlogi ZKS, s čimer je bil omogočen formalni nastanek drugih političnih strank. V jugoslovanskem vrhu so označili za kontrarevolucijo, vodstvo armade pa je pripravljalo nov scenarij za pokoritev Slovenije, vendar se je opozicija krepila tudi v drugih republikah in večstrankarstva v taki ali drugačni obliki ni bilo več mogoče preprečiti. Zato so se v konfliktu med centralistično in konfederalistično ureditvijo Jugoslavije za jesen 1990 načrtovale volitve za zvezni zbor, ki bi bile večstrankarske. Zvezni zbor bi po centralističnem načrtu, ki ga je načrtoval zlasti Slobodan Milošević ob podpori JLA, postal edini ali vsaj glavni zbor in prevladal nad zborom republik in pokrajin, ki je zagotavljal nacionalno enakopravnost. Volitve za zvezni zbor so potekale po načelu en človek, en glas, kar pomeni, da so glede na sestavo jugoslovanskega prebivalstva relativno večino imeli Srbi; v zboru republik in pokrajin so vse republike imele enako število glasov, obe pokrajini pa nekaj manj, oba zbora pa sta bila enakopravna in brez soglasja obeh temeljev jugoslovanskega sistema ni bilo mogoče spreminjati. Če bi prevladal koncept en človek=en glas, bi jugoslovanska večina tudi odločala o državni ureditvi in odcepitvi posameznih republik in če do takrat Slovenija ne bi česa ukrenila, bi to pomenilo, da bi ostala v centralistični Jugoslaviji. Do zveznih volitev potem zaradi naglega procesa razpadanja Jugoslavije ni prišlo, čeprav so se nekateri politiki, zlasti zadnji jugoslovanski premier Ante Marković, nanje začeli pripravljati (Marković je v ta namen ustanovil svojo stranko in televizijo Yutel). Po vseh republikah pa so izvedli večstrankarske volitve, na katerih vsejugoslovanskih strank ni bilo, ali pa so imele le simbolno vlogo.

Prva je na pot večstrankarstva in večstrankarskih volitev šla Slovenija. Ko je proti koncu leta 1988 sojenje četverici, ki je spodbudilo množično vseslovensko gibanje, začelo izgubljati politični naboj, se je pred Odbor za varstvo človekovih pravic postavilo vprašanje, ali nadaljevati z dejavnostjo v strankarski obliki. Tak koncept je, npr. uresničila opozicija na Hrvaškem, ki je ustanovila Hrvaško demokratično zvezo pod vodstvom Franja Tuđmana in spomladi na volitvah tudi zmagala. Vendar je bil odbor za varstvo človekovih pravic preveč heterogen, da bi lahko uresničil tak koncept. V tem času so že začele nastajati zveze, predhodnice strank. Zveze so se imenovale zato, ker zakonodaja strank ni dovoljevala, zveza pa, če so bile vključene v SZDL. Različne struje znotraj Odbora za varstvo človekovih opravic so se zato porazdelile po nastajajočih zvezah in nato strankah. Prvotni zbir zvez je bil zelo pisan. Poleg Slovenske kmečke zveze (Ivan Oman) in Zveze slovenske kmečke mladine (prva je nastala v okviru SZDL, druga pa v okviru ZSMS), ki sta kot stanovski organizaciji nastali že 12. maja 1988, so bile v letu 1989 ustanovljene: 11. januarja Slovenska demokratična zveza (Hubert Požarnik), 16. februarja Socialdemokratska zveza Slovenije (France Tomšič), 10. marca Slovensko krščansko socialno gibanje (Peter Kovačič), 31. marca Meščanska zelena stranka (Marek Lenardič), 5. junija Jugoslovanska zveza (Matjaž Anžurjev), 11. junija Gibanje zelenih (Dušan Plut), 21. septembra Združenje za jugoslovansko demokratično pobudo (Rastko Močnik), poleg njih pa še nekatere skupine (npr. Skupina 88, ki jo je vodil Franco Juri, in Debatni klub 89, oba sta pozneje prestopila v ZSMS). Med kratkotrajnejšimi in bolj eksotičnimi so bile npr.: Akademska anarhistična antizveza (13. januar 1989), Zveza delavcev in Antikomunistična zveza. Registrirali sta se tudi Zveza društev ŠKUC in Slovenska študentska zveza.

Novoustanovljene zveze so v politično življenje vstopile z zelo različnimi programi, nekatere so poudarjale predvsem vprašanje demokracije, druge vprašanje naroda in (ali) svojo politično podobo gradile na protikomunizmu. Ob tej začetni razdelitvi slovenskega političnega prostora je imela v opoziciji največji politični vpliv Slovenska demokratična zveza, ki je v svojih vrstah zbrala velik del opozicijskega intelektualnega potenciala.

Posebno pot je imelo sindikalno gibanje, zlasti tisti del, iz katerega je izšla SDS. France Tomšič je 15. decembra 1987 ustanovil prvi neodvisni sindikat. To se je zgodilo nekaj dni po stavki delavcev v litostrojski tovarni v Ljubljani in nato po demonstracijah pred skupščino SRS. Sočasno je skušal ustanoviti tudi Socialdemokratsko zvezo Slovenije (ki naj bi jo vodil France Bučar), vendar mu to ni uspelo, tako da je bila stranka ustanovljena šele februarja 1989, čeprav je osnutek programa iniciativni odbor sprejel že prej, in sicer 15. decembra 1988.

Dialog med opozicijo in oblastjo se je, potem ko sta ločeno predstavili svoje poglede v Majniški deklaraciji in Temeljni listini, kljub različnim pogledom ohranjal še naprej. Intenzivneje se je obnovil septembra 1989. Koordinacijski odbor organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, ki je formalno še obstajal, se je pa preimenoval v Okroglo mizo političnih subjektov na Slovenskem (običajno imenovano Smoletova okrogla miza po Jožetu Smoletu, predsedniku SZDL). Sklep o tem je bil sprejet na 9. (zadnjem) sestanku Koordinacijskega odbora 11. septembra 1989. Okrogla miza pa je bila ustanovljena na sestanku 22. in 23. septembra (takrat je bil sprejet tudi začasni poslovnik), dan pred tem je njeno ustanovitev potrdilo predsedstvo RK SZDL. Na Okrogli mizi naj bi se dogovorili za izvedbo večstrankarskih volitev. Obstajala pa je tudi varianta, da bo do prvih večstrankarskih volitev po poljskem vzoru že vnaprej razdelili mesta v parlamentu med opozicijo in oblastjo, vendar ta pobuda ni prevladala.

Opozicija je bila vedno bolj prepričana, da jo hoče oblast z Okroglo mizo izigravati, zato je del opozicije svoje poglede na volitve strnil v izjavi Kakšne volitve hočemo?, dvom o dobronamernosti oblasti pa so izrazili v besedilu Zakaj na taki okrogli mizi ne želimo več sodelovati. Okrogla miza je tako razpadla. Štirinajst dni po njenem razpadu so jo zapustile Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Krščansko-socialna zveza in Slovenska kmečka zveza, so se kmečka, socialdemokratska in demokratska zveza, kasneje pa tudi novoustanovljeni krščanski demokrati, ki so izšli iz Krščansko-socialne zveze, začeli dogovarjati o ustanovitvi skupne predvolilne koalicije. To se je po dolgotrajnih pogajanjih zgodilo 27. novembra 1989, najprej po sistemu »tri plus ena« (Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza, ki je sicer podpirala skupni program, a je na volitvah nameravala nastopiti s samostojno listo).

Demos, kot se je koalicija poimenovala, je prvič javno nastopil 10. decembra istega leta. V začetku naslednjega leta, 8. januarja 1990, so se mu pridružili še Zeleni Slovenije, pa tudi Slovenska kmečka zveza (ki je sicer oklevala med Demosom in ZSMS) se je vključila kot polnopravna članica. Še pred volitvami sta v Demos vstopili tudi dve manjši stranki: Liberalna stranka (zastopala je predvsem obrtnike) in Sivi panterji (stranka upokojencev). Koalicijo je vodilo predsedstvo, ki sta ga sestavljala po dva člana vsake stranke, predsednik pa je postal Jože Pučnik. Osnovni točki Demosovega volilnega programa sta bili suverena Slovenija in parlamentarna demokracija, precejšen del volilne strategije pa je temeljil na protikomunizmu.

Nova zakona –zakon o združevanju in volilni zakon – sta nato bila nato po usklajevanjih 27. decembra 1989 sprejeta v slovenski skupščini. Utemeljila sta pravico do političnega združevanja. Že pred tem je še po stari zakonodaji nastanek zvez, torej predhodnic političnih strank, omogočila interpretacija skupščinske zakonodajne komisije, da je nastanek zvez dopusten. Novi volilni zakon je bil rezultat političnih kompromisov. Bil je prilagojen obstoječi skupščinski strukturi in je zato pomenil kombinacijo večinskega (zbor združenega dela, zbor občin) in proporcionalnega sistema (družbenopolitični zbor).

V začetku leta 1990 se je slovenski predvolilni prostor dokončno izoblikoval. Nekdanje zveze in družbenopolitične organizacije so se preoblikovale v klasične politične stranke. ZSMS se je preimenovala v Liberalno demokratsko stranko (LDS) novembra 1989; ZKS je staremu imenu dodala novo -- Stranka demokratične prenove (SDP) februarja 1990; SZDL se je preimenovala v Socialistično zvezo Slovenije januarja 1990; ZZB NOV je ostala nestrankarska organizacija, po tihem pa je podpirala predvsem komuniste. Nekdanji sindikati, ki so prav tako imeli status družbenopolitične organizacije, so se pod pritiskom konkurenčnih sindikalnih organizacij začeli ukvarjati predvsem s sindikalnimi vprašanji.

Kampanja za prve demokratične volitve po vojni je – kljub neizkušenosti s tovrstno dejavnostjo – potekala brez večjih incidentov. Ali so tedanji mediji, tedaj še edina televizija, dajali prednost starim političnim silam, je še danes stvar različnih pogledov in interpretacij.

Skupščinski sistem je normativno temeljil še na ustavi iz leta 1974, deloma je bil »popravljen« s sprejetjem ustavnih amandmajev. Zato so stranke predlagale kandidate v tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Vsak od njih je štel po 80 poslancev (skupaj 240). Na volitvah je Demos skupaj dobil 126 glasov, od drugih strank pa kot posamična stranka največ ZKS – SDP. V parlament je skupaj prišlo deset strank, poleg njih pa še predstavniki obeh manjšin in nekaj neodvisnih kandidatov. Ključno je bilo glasovanje za državni zbor, kjer so bile strankarske preference jasne, medtem ko so bile vsaj pri nekaterih poslankah in poslancih v drugih dveh zborih zaradi specifičnega načina volitev manj razpoznavne.

Neposredno je bilo izvoljeno predsedstvo republike: za predsednika Milan Kučan, za člane pa Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec. Konstitutivna seja nove skupščine je bila 17. maja. Za njenega predsednika je bil izvoljen France Bučar, ki ga je v preteklosti oblast zelo napadala: v začetku leta 1988 je bil označen tudi za veleizdajalca, ker se je v govoru na zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu zavzel za to, da zahod ne bi dajal pomoči »totalitarni in protidemokratični Jugoslaviji«. Kot predsednik skupščine je v nastopnem govoru izjavil, da se je »s konstituiranjem te skupščine /…/ končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja«. Julija sta s simbolno slovesnostjo v Kočevskem rogu, na kraju, kjer so bili po vojni pobiti domobranci, spravo potrdili tudi država in Katoliška cerkev. Vendar je bil stisk rok med predsednikom Kučanom in nadškofom Šuštarjem res zgolj simboličen, silovita nasprotja pa potisnjena v ozadje zgolj za nekaj – res pa za Slovence usodnih – mesecev v času osamosvajanja.

Predsednik republike je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku SKD Lojzetu Peterletu, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov in so po internem dogovoru med strankami imeli pravico do tega. Nova 27-članska vlada, v kateri je bilo tudi nekaj ministrov iz opozicijskih strank, je bila izvoljena brez večjega nasprotovanja.

Zamenjava oblasti je sicer potekala brez večjih pretresov, ne pa tudi brez iskric. Šlo je pač za enkratno, še nikoli preigrano situacijo in interpretacije o pristojnostih so bile različne. Pomembno pa je bilo tudi vprašanje prestiža. Demos je vztrajal pri dogovorjenem mandatarju (čeprav so bili v zvezi s Peterletom notranji pomisleki in se je kot možni mandatar kljub poprejšnjemu dogovoru pojavljal tudi dr. Jože Pučnik). Vztrajanje je ustavilo kalkulacije o ustanovitvi vlade nacionalne enotnosti, o kateri je kot eni od možnih rešitev razmišljal Kučan. Pojavljale so se namreč pravne in politične interpretacije, da bi predsednik moral izročiti mandat stranki, ki je posamično dobila največ glasov, to je bila ZKS – SDP, ne pa koaliciji Demos, ki je bila sklenjena pred volitvami. Seveda ZKS – SDP in njen predsednik Ciril Ribičič praktično nista imela možnosti, da bi sestavila vlado in tako je vlado sestavil Demos, v njej pa so bile tudi posamične ministrice in ministri iz drugih političnih opcij.