Božidar Flajšman

Pred in med drugo svetovno vojno je srez/okraj Črnomelj oz. Bela krajina obsegala tudi takratno žumberško občino Radatovići, ki je po drugi svetovni vojni prišla pod Republiko Hrvaško. V času razpadanja SFRJ so prebivalci nekdanje občine Radatovići 24. februarja 1992 poslali Skupščini Republike Slovenije in hrvaškemu saboru peticijo za ponovno priključitev k Sloveniji. Podpisalo jo je 225 od 230 takratnih polnoletnih prebivalcev Krajevne skupnosti Radatovići in Dragoševci.

V peticiji so v treh sklopih podrobno navedli razloge za ponovno priključitev k Sloveniji – zgodovinske in ekonomske razloge ter naravno geografsko povezanost s centri ekonomskega življenja. Pri tem so navajali tudi povsem konkretne podatke. Samo trije prebivalci so bili namreč zaposleni v ustanovah Republike Hrvaške – poštar, matičar in trgovec. Vsi ostali delovno sposobni (63) pa so delali v Sloveniji. Prav tako so se v Sloveniji šolali otroci in tudi edina cestna povezava je vodila v Slovenijo itd. Iz peticije izhaja, da so vse življenjske interese uresničevali v Sloveniji.

Še pred peticijo pa so krožile govorice, da se Žumberčani oborožujejo in da jih ščuvajo tudi srbski emisarji. Žumberčani in prebivalci pravoslavnih vasi ob Kolpi so te govorice večkrat odločno zanikali. Tudi na omizju v Metliki septembra 1991 so zatrjevali, da ne paktirajo z velikosrbsko idejo. Menili so, da očitno nekdo te govorice širi z namenom vnašanja nemira in nezaupanja v to obmejno območje. Pri tem so posebej poudarili, da od uradnega Beograda v vsem njihovem 460-letnem življenju v teh krajih niso nikoli dobili nobene pomoči in podpore, je nikoli niso tam iskali in je tudi sedaj nočejo. Predstavniki Žumberčanov iz Radatovićev in Dragoševcev so takrat v Metliki tudi jasno povedali, da je želja teh krajev priključitev k Sloveniji, in sicer k metliški občini, kamor že vseskozi gravitirajo (Dolenjski list, 3. 10. 1991). V ta namen so v Radatovićih sklicali zbor krajanov (1991), na katerega so povabili tudi predstavnike oblasti Republike Hrvaške. Zbora, na katerem je Niko Drakulić, predsednik Krajevne skupnosti Dragoševci, prebral peticijo, se je udeležil tudi takratni hrvaški notranji minister Josip Boljkovac, ki je po pričanju Nika Drakulića takrat javno dejal: »Mali, šalji peticiju, svaki građanin ove zemlje ima pravo, da svojoj vlasti šalje peticiju.«

Iz Skupščine Republike Slovenije, ki jo je takrat vodil dr. France Bučar, ni bilo odziva. Iz dokumenta, ki smo ga 24. junija 2021 pridobili iz pristojne službe Državnega zbora Republike Slovenije, izhaja, da omenjene peticije ni v letu 1992 obravnaval nobeden od treh zborov oz. nobeno delovno telo.

Iz poplave takratnih zapisov v hrvaških medijih pa je razvidno, da so se ukvarjali predvsem s poreklom Žumberčanov in ne z njihovimi življenjskimi problemi, ki jih prinaša nova meja in so jih navajali v peticiji – problem služb, prometne povezanosti, edina povezanost s Slovenijo itd. Živko Kustič, nekdanji urednik Glasa Koncila, je tako denimo pisal (Globus, 9. 10. 1992), kako skupinica srbsko orientiranih ateistov in Jugoslovanov odreka Žumberčanom hrvaško poreklo in želi Žumberak pripojiti Sloveniji, če ga že ne more Srbiji.

Takrat je v javnosti izbruhnila tudi zgodba o lastništvu Trdinovega vrha. Dr. Zdenko Roter, nekdanji svetovalec v kabinetu predsednika Kučana, je v svoji knjigi Padle maske zapisal, da mu je Milan Kučan pripomnil, da naj bi bila vsa takratna časopisna in politična hrvaška početja okrog Trdinovega vrha posledica peticije Žumberčanov o priključitvi Sloveniji.

Po hrvaški vojaški operaciji Nevihta (Oluja) avgusta 1995 pa so sledile aretacije, med drugim tudi Nika Drakulića in njegove zaročenke Irene Predović. Drakulić je bil eden od pobudnikov peticije in jo je tudi prebral na zboru krajanov v Radatovićih. Oba sta bila eno leto zaprta v zaporu Remetinec v Zagrebu, od tega prvega pol leta v samici. Vojaška obtožnica je Nika Drakulića bremenila, da je vohunil za tujo državo in da je leta 1993 podatke o peticiji za priključitev Sloveniji, ki je bila izročena slovenskim oblastem (ni jasno zakaj niso omenili tudi hrvaškega sabora), predal Republiki Srbski krajini. V hrvaških medijih so posebej izpostavljali omenjeno peticijo in dejanje označili kot vohunski proces stoletja. Na podlagi zakona so bili vsi obtoženi v tej skupini, skupno 18 ljudi, novembra 1996 oproščeni, brez da bi bili obsojeni. Posamezniki so se nato odločili za tožbo proti Republiki Hrvaški. Niko Drakulić, njegova zaročenka in še nekateri so s tožbo uspeli, dobili so tudi odškodnino. Kakorkoli že, današnja meja v tem delu Žumberka je izredno vijugasta in neživljenjska. Primer Brezovice kaže, da seka posestva, njive, razpolavlja hiše, večkrat prečka tudi lokalne ceste. Tu je celo hrvaška enklava, ki jo v celoti obkroža slovensko ozemlje. Za nameček se od leta 2015 meja s Hrvaško ograjuje še z ograjami in rezilno žico. Obmejno prebivalstvo je brez moči, je le žrtev političnih preigravanj.

Slikovno gradivo: 1. Spremni dopis in celotna peticija na petih straneh, 24. 2. 1992 2. Medijski odzivi v Sloveniji, 1991/1992 3. Medijski odzivi na Hrvaškem, 1992 4. Prva stran vojaške obtožnice, 1996 5. Medijski odzivi na Hrvaškem po aretaciji, Panorama, 12. 4. 1996 6. Obvestilo Državnega zbora Republike Slovenije, 24. 6. 2021