Meni

Obisk Mihaila Gorbačova

Mihail Gorbačov je bil najpomembnejši sovjetski politik med letoma 1985 in 1991. Marca 1985 je na funkciji generalnega sekretarja KP Sovjetske zveze nasledil Konstantina Černenka, leta 1988 pa prevzel tudi formalno funkcijo vodje države (predsedstvo prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR). Z Ronaldom Reaganom in nato Georgeem Bushem je podpisal vrsto sporazumov o razoroževanju, umaknil je tudi sovjetske čete iz Afganistana. Leta 1987 je začel z reformama, ki ju je označil z besedama »glasnost in »perestrojka«. »Glasnost« je bila možnost, da ljudje prvič od nastanka Sovjetske zveze javno in odkrito povedo, kaj mislijo. Gospodarska reforma , »perestrojka« pa je bila neuspešna, zelo je poslabšala življenjski standard, zaradi česar je postal Gorbačov močno nepriljubljen. 7. in 8. oktobra 1989 je obiskal Nemško demokratično republiko, kjer so ga prebivalci navdušeno pozdravili. Začele so se množične demonstracije v Leipzigu in Berlinu z zahtevami po demokraciji. Gorbačov ni podprl vzhodnonemškega voditelja Ericha Honeckerja, ki je NDR vodil od leta 1971 in je hotel demonstracije s silo zatreti. Honecker je zato odstopil. Prav tako Gorbačov ni poslal sovjetskih čet, da bi zatrle demokratična gibanja v drugih vzhodnoevropskih državah, s čimer se je odrekel brežnjevski doktrini omejene suverenosti. To je pripeljalo do padca berlinskega zidu in do združitve obeh Nemčij ter posledično do razpustitve varšavskega pakta. Julija 1990 se je Gorbačov z zahodnonemškim kanclerjem Helmutom Kohlom dogovoril, da bodoča združena Nemčija lahko ostane v Natu. Po združitvi naj bi na ozemlju NDR še tri do štiri leta ostale sovjetske čete, Nato pa v tem času tam ne bi nameščal svojih enot. Bodoča nemška vojska naj ne bi štela več kot 370.000 vojakov. ZDA in zahodne države so Gorbačovu sicer tudi obljubile, da se Nato ne bo širil na vzhod, a se tega niso držale.

Gorbačov je bil marca 1990 po spremembi sovjetske ustave izvoljen za predsednika Sovjetske zveze, ki pa je že začela razpadati. Neodvisnost so razglasile najprej baltske države, nato pa še druge članice: Moldavija, Gruzija, Ukrajina, Armenija in Azerbajdžan. Zato ga je del političnega vrha SZ v sodelovanju z vojaškim vrhom in KGB avgusta 1991 skušal odstraniti z oblasti. Internirali so ga v hiši na Jalti, kjer je bil na dopustu. Zaradi množičnega nasprotovanja pučistom in podpore komaj dobro izvoljenega predsednika Ruske federacije Borisa Jelcina ter podpore vojske v vojske v Moskvi puč ni uspel. 24. avgusta 1991 je Gorbačov odstopil s funkcije generalnega sekretarja KP SZ. 21. decembra je bila v Alma-Ati v Kazahstanu ustanovljena Skupnost neodvisnih držav. Predsedniki petnajstih sovjetskih republik so na sestanku sklenili, da SZ ne obstaja več in da mora Gorbačov odstopiti s položaja predsednika, republike pa bodo ustanovile ohlapno Skupnost neodvisnih držav. Pravna naslednica SZ je postala Rusija. Tri baltske republike, Litva, Latvija in Estonija, ter Gruzija, ki so že razglasile neodvisnost, se Skupnosti neodvisnih držav niso pridružile. 25. decembra je Mihail Gorbačov odstopil, osrednje institucije SZ pa so bile razpuščene. Sovjetska zveza je tako uradno razpadla po 69 letih obstoja.

Gorbačov je zaradi zaslug za končanje hladne vojne postal izjemno priljubljen na zahodu, medtem ko so ga v Rusiji krivili za razpad Sovjetske zveze in izgubo mednarodne politične moči. Leta 1992 je ustanovil svojo fundacijo, kako nepriljubljen je doma, pa so pokazale volitve za predsednika Rusije leta 1996, ko je kandidiral in dobil le odstotek glasov. Kasneje je postal oster kritik Putina, vendar mu danes vsaj formalno in javno v ruskem vrhu izražajo spoštovanje za njegova dejanja.

Gorbačov je med 14. in 18. marcem 1988 obiskal Jugoslavijo in bil tudi v Sloveniji, ki jo je označil za »socialistični laboratorij«. Jugoslovansko vodstvo se je sicer trudilo, da do obiska v »secesionistični« republiki ne bi prišlo. Naslednje leto, marca 1989, je jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević skrivaj odletel v Moskvo in pri obrambnem ministru Jazovu iskal pomoč ter podporo za uvedbo izrednih razmer v Jugoslaviji, a je ni dobil. Ne vemo sicer, ali se je Jazov o tem posvetoval z Gorbačovom, vsekakor pa je bila zavrnitev v duhu njegove politike.

Gorbačov je v Sloveniji obiskal veliko zasebno kmetijo v bližini Radovljice in Iskro Avtomatiko. Z vrha znane iskrine stolpnice v Ljubljani, si je ogledal mesto. Ljubljančani so ga prisrčno pozdravljali, v knjigo častnih obiskovalcev, pa je, iskreno navdušen nad videnim (kar je izrazil tudi v pogovorih s slovenskim vodstvom), zapisal: »Ob tej prijetni priložnosti bi rad pohvalil visoke dosežke delovnih ljudi SR Slovenije na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju, do katerih ste prišli v letih graditve socializma.« Slovenija je bila zanj Zahod vzhodnega sveta. Je pa Milana Kučana, ki ga je gostil, presenetil z besedami, da je nacionalno vprašanje v Sovjetski zvezi rešeno enkrat za vselej in da tega ne bodo spreminjali. Prav tako so njegova razmišljanja o »perestrojki« daleč zaostajala že za ekonomskimi reformami, kakršne so se v Sloveniji odvijale v šestdesetih letih, v času Kavčičevega »partijskega liberalizma«. No, velike spremembe v majhni Sloveniji, »bogati komunistični zaplati«, kot jo je v tistem času označil Wall Street Journal, za svet niso pomenile nič ali pa zelo malo. Za svet je bil veliki reformator Gorbačov, on je bil upanje, da bo prišlo do padca berlinskega zidu. ZDA in zahodni voditelji so si seveda tudi želeli, da Sovjetska zveza razpade in izgubi geostrateško moč, ampak ne na način, da bila s tem ogrožena mir in dobro življenje zahoda.