Božo Repe

Akcija Sever je povezana s t. i. »mitingom resnice«, ki ga je za 1. december 1989 v Ljubljani napovedalo Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo (Božur). Datum je bil izbran simbolično, saj gre za datum nastanka Kraljestva SHS 1. decembra 1918. Z vlaki in avtobusi naj bi na miting prišli Srbi iz vse Jugoslavije. Slovenske oblasti so miting prepovedale in pripravile stroge varnostne ukrepe. Na koncu se je zbralo le nekaj ljudi, večinoma v Ljubljani živečih Srbov.

Pomen preprečitve mitinga, ki ga je slovenska milica izvedla pod imenom akcija Sever, je viden šele v kontekstu širšega poznavanja tedanjih razmer v Sloveniji in Jugoslaviji. Do mitinga je prišlo v času, ko je Slovenija preživljala velik pritisk iz Srbije, katerega del je bila med drugim tudi gospodarska blokada, torej bojkotiranje gospodarskega sodelovanja ene republike proti drugi, znotraj sicer formalno enotnega jugoslovanskega ekonomskega sistema. Bojkot je Srbija izvajala selektivno, tam, kjer je bilo v škodo Slovenije, ne pa tudi v škodo Srbije, del ukrepov pa je bilo tudi bojkotiranje uvoza in kupovanja slovenskih izdelkov. Bojkot je bil tudi v popolnem nasprotju s politiko zveznega premiera Anteja Markovića, ki je funkcijo formalno nastopil marca 1989, a je gospodarsko reformo pripravljal že prej in takoj po nastopu skušal liberalizirati jugoslovansko gospodarstvo. Namen srbske politike je bil tako dvojen: blokirati Markovića, ker se niso strinjali z njegovimi reformami, in z metodami mitingaške politike (t. i. protibirokratske revolucije) izsiliti odstop slovenskega reformističnega vodstva s Kučanom na čelu. V slednjem se je srbska politika povezovala z vrhom JLA, ki je v demokratizaciji Slovenije videl protirevolucijo in odcepitvene namene.

Tu je pomembno opisati še zunanjepolitični kontekst. Zahodne sile so sicer demokratizacijo v Sloveniji podpirale in Slovenija je prišla v članke ter poročila tudi najbolj uglednih medijev. Povod je bil proces JLA proti četverici, vzroki pa širši – reformistični procesi, institucionalizacija političnega pluralizma (nastanek prvih zvez), evropska in tržna usmeritev Slovenije in njene povezave s sosednjima Italijo in Avstrijo. Laskave ocene so Slovenijo poimenovale »otok svobode«, »socialistično izložbeno okno«, »napredna enklava, ki vzbuja interese reformatorjev po celem svetu, tudi Mihaila Gorbačova«, »glavni laboratorij novega socializma Vzhodne Evrope« in podobno. Vedno bolj je bilo v ospredju prepričanje, da je od usode reform v Sloveniji odvisna prihodnost Jugoslavije. Konec junija 1988 je Der Spiegel v članku z naslovom »Na prepihu« opisal konflikt med Slovenijo ter jugoslovansko armado in federalnim vrhom. Članek prikazuje Slovenijo kot alpsko republiko s pridnim prebivalstvom, ki je kljub 10-odstotnemu prispevku v fond za nerazvite ustvarila skromno blagostanje (povprečna plača je s 500 markami dvakrat višja kot v Srbiji, brezposelnost je 2,4-odstotna, medtem ko 8,4 % slovenskega prebivalstva proizvaja 20 % jugoslovanskega dohodka). Beremo, da več kot polovica Slovencev meni, da bi Sloveniji šlo bolje zunaj jugoslovanske zvezne države, in da se vsak tretji javno opredeljuje za izstop iz jugoslovanske federacije. V nadaljevanju članka piše, da je ogorčenje Beograjčanov tako veliko zato, ker si domišljajo, da so v Sloveniji disidenti že na oblasti. ¹ Wall Street Journal, ameriški časnik z najvišjo naklado, je v obširnem članku 8. septembra 1988 Slovenijo opisal kot republiko s težnjo po kapitalizmu in demokraciji (česar armada ne more prenesti); da v Sloveniji vidiš številne mercedese; da je ta jugoslovanska republika bližje Münchnu kot Beogradu, ljudje pa govorijo o nerazvitem jugu kot o popolni Aziji in Balkanu; dohodek na prebivalca presega španskega, brezposelnost je pod japonsko; 1,7 milijona Slovencev je ustvarilo »najbolj bogato komunistično zaplato na svetu«. Slovenske komuniste je označil za »jeffersonovske«, Kučana pa za »verjetno najbolj naprednega komunista na svetu«. ²Izrazito pa so tako v ZDA kot v ES nasprotovali odcepitvenim težnjam Slovenije. Formalno so se sicer zavzemali za eno in drugo, tako je, npr. Helmut Kohl še 19. februarja 1991 v pismu izrazil podporo enotni Jugoslaviji in pričakovanje, da bodo narodi ter republike razvili novo obliko sožitja v demokratičnem dialogu in brez uporabe sile. ³ Tudi takratni ameriški ambasador Warren Zimmermann je 28. marca 1991 Markoviću izročil pismo predsednika ZDA Georgea H. W. Busha, v katerem je ta podprl Markovićeve reforme in poudaril, da ZDA ne dajejo niti ne bodo dajale prednosti nobeni od nacionalnih ali etničnih skupin v Jugoslaviji. Izrazil je upanje, da se bodo »razlike med narodi rešile v okviru enotne demokratične Jugoslavije«, in obljubil, da ZDA ne bodo spodbujale ali nagrajevale tistih, ki želijo državo razbiti.⁴

Zimmermann je stališče ZDA ponovil na predavanju o Sloveniji in KEVS 22. aprila 1991 v Cankarjevem domu v Ljubljani ter Slovencem svetoval, naj rok za razdružitev podaljšajo in naj Slovenija naredi vse za boljšo Jugoslavijo, saj bo ob morebitni odcepitvi ostala izolirana. ZDA in ES sta še kasneje, tudi ob osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške junija 1991, vztrajali pri ohranjanju enotnosti Jugoslavije in grozili, da Slovenije ne bosta priznali. V tehtanju med demokracijo in ohranjanjem Jugoslavije, je v resnici geostrateški vidik ohranjanja Jugoslavije prevladoval nekaj mesecev po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, ko se je na Hrvaškem odvijala neusmiljena vojna med Hrvati in Srbi z obojestranskim etničnim čiščenjem.

V času »mitinga resnice« je zahod tiho upal, da bo JLA uvedla izredne razmere, disciplinirala tedaj in še mesece za tem edino uporno Republiko Slovenijo, ali pa do bo prišlo do kakšnih drugih oblik nasilnega poenotenja države. Zato je tudi Miloševićeva politika centralizacije Jugoslavije, ki naj bi ga privedla na čelo države kot nekakšnega novega Josipa Broza – Tita, imela podporo, protibirokratsko revolucijo in mitinge pa so imeli za del demokratizacijskih procesov v Jugoslaviji. Zimmermann je tako zvezno vlado prepričeval, naj demonstracije v Sloveniji omogoči, predsedniku predsedstva SRS Janezu Stanovniku pa je na pogovoru 5. decembra 1989 rekel, da je upal, da bo Slovenija demonstracije lahko dovolila, čeprav je hkrati pokazal tudi nekaj malega razumevanja za Stanovnikove argumente, zakaj tega ni mogla storiti. ⁵

Navedeno Zimmermannovo stališče – kot še nekatera druga poznejša – kaže na popolno nerazumevanje dogajanja v Jugoslaviji, saj je pravico do srbskega zborovanja v Ljubljani zahteval potem, ko je bilo v drugih delih države že organiziranih več kot 40 mitingov in nasilno zamenjana oblast v Vojvodini, na Kosovu in Črni gori.

Okrog napovedanega »mitinga resnice« v Ljubljani se je tako skoncentriral slovensko-srbski konflikt, v katerem je bila Slovenija osamljena, zvezna vlada nemočna, da bi ustavila Miloševića, hkrati pa je v slovenski politiki tudi videla separatizem, Milošević in Srbija pa sta imela močnega zaveznika v JLA. Slovensko-srbski konflikt za podlago ni imel nacionalnega sovraštva, tako kot srbsko-albanski ali srbsko-hrvaški. Šlo je za dve razvojni viziji: centralizirano, z ohranjanjem socializma in konfederativno, s tržnim gospodarstvom in usmeritvijo v evropske integracije. V srbski viziji naj centralizirane Jugoslavije (»Srboslavije«), naj bi osrednjo vlogo imel Milošević, zaradi česar so na mitingih, in sicer tudi sistematično začeli graditi njegov kult osebnosti. Že na prvih mitingih se je, npr. pojavila pesem, ki je potem postala stalnica: "Sad se narod naveliko pita,/ Ko će nama zameniti Tita,/ Sad se znade ko je drugi Tito,/ Slobodan je ime ponosito". Hkrati pa so mitingaši vsem tistim, ki take politike ne bi sprejeli, tudi grozili: "Ko nam dirne, ko nam dirne našeg Slobodana,/leteće mu, leteće mu,/sa ramena glava."

Pred prvimi večstrankarskimi volitvami je bil poleg procesa proti četverici in zborovanja v Cankarjevem domu, na katerem sta nastajajoča opozicija in oblast skupaj podprli stavkajoče albanske rudarje na Kosovu, ki so se uprli srbskemu ustavnemu rušenju avtonomije, za Srbe najhujši sprejem amandmajev k slovenski ustavi. Ustavni amandmaji so sicer v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vodstvu ZKJ naleteli na izredno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so hoteli na vsak način preprečiti, pojavile so se grožnje z uvedbo izrednega stanja, ki jih je Slovenija doživljala od leta 1987 dalje, najbolj intenzivno leta 1988. Kritizirani ali popolnoma zavrnjeni so bili zlasti tisti amandmaji, ki govorijo o pravici do samoopredelitve, odcepitve in združitve, ter amandmaji o ekonomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Slovenski vsebinski argumenti in sklicevanje na to, da je Srbija že februarja z ukinitvijo avtonomije na Kosovu spremenila jugoslovanski ustavni red in takrat zahtevala, da se druge republike ne vmešavajo v njene »notranje« zadeve, niso zalegli. Proti amandmajem so se izrekli vsi federalni organi, že tedaj pa so bili napovedani vlaki protestnikov iz drugih delov Jugoslavije, ki naj bi prišli v Slovenijo. Sedemindvajsetega septembra 1989 so bili amandmaji v slovenski skupščini kljub vsem pritiskom sprejeti, na svečano razglasitev pa je neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, prišel tudi predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek. Drnovšek je sicer na različne načine manevriral med interesi federacije, ki jih je zastopal kot predsednik predsedstva SFRJ, in interesi Slovenije, ki so si bili vedno bolj v nasprotju.

Sprejem amandmajev k slovenski ustavi je v zavezništvu s srbskim političnim vrhom želela preprečiti JLA. Zavezništvo je bilo vzpostavljeno že nekaj mesecev prej, poleti 1989, ko so se obrambni minister Veljko Kadijević, srbski član predsedstva SFRJ Borisav Jović, srbski predsednik Slobodan Milošević in Bogdan Trifunović (podpredsednik predsedstva CK ZK Srbije) na skupnem letovanju v Kuparih dogovorili za sodelovanje. Izhodišče je bilo, da bo JLA branila Jugoslavijo za vsako ceno, Srbija pa ji bo pri tem najtrdnejša opora.

Ob slovenskih ustavnih amandmajih sta se Jović in Kadijević dogovorila, da se mora preprečiti rušenje ustavne ureditve države, saj ima JLA ima v tem pogledu ustavno obveznost, predsedstvo SFRJ pa je vrhovni komandant JLA. Vendar vojska ni zbrala dovolj poguma, da bi ob sprejetju ustavnih amandmajev v Sloveniji izvedla izredne razmere. Zato sta v akcijo stopila Slobodan Milošević in srbski vrh, ki sta skušala zrušiti slovensko oblast po že utečenem mitingaškem vzorcu.

Ilustrirajmo kompleksno situacijo, v kateri se je po sprejetju amandmajev znašla slovenska politika, z nastopom sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla na eni od sej republiškega vodstva. Po sprejetju septembrskih amandmajev je na osnovi poročil in analiz SDV analizirala razmere v Jugoslaviji in njihove posledice za Slovenijo.

Ob napovedih mitinga resnice v Ljubljani, s katerimi naj bi zrušili slovensko vodstvo, so poročila SDV dokaj natančno kazala največje krizne točke v Jugoslaviji in nakazovala možni (krvavi) razvoj dogodkov, do katerega je leto in pol pozneje tudi prišlo. Ertl je ocenjeval, da Slovenija v Jugoslaviji nima zaveznikov, da t. i. »zahodna delitev«, to je teza o bizantinskem jugovzhodnem delu Jugoslavije in o naprednem zahodnem, ne drži. Hrvati se bodo v konkretnih primerih obnašali tako, kot so se ob sprejemanju ustavnih amandmajev in ob drugih agresivnih posegih v Slovenijo. Na Hrvaškem je bila utišana t. i. hrvaška pomlad, ideja pa je še vedno močno prisotna, na pohodu je klerikalni nacionalizem v najslabšem pomenu te besede, vse več je petja ustaških pesmi, ker za Hrvate to pomeni simbol neodvisne države Hrvaške. Hrvaško politično vodstvo je obremenjeno s procesi proti drugače mislečim, nezadovoljni so, ker se slovenski mediji (Mladina) ukvarjajo s hrvaško pomladjo in njenimi predstavniki ter s hrvaško emigracijo. Hrvaška alternativa trdi, da je bil Hrvaški z Bosno in Hercegovino »izrezan trebuh«. BiH je izredno nevarna tempirana bomba. Tam se spori med Hrvati in Srbi ter muslimani obnavljajo. Situacija bo bistveno drugačna kot na Kosovu, kjer se Albanci spopadajo z njim neprijazno državo. V Bosni bo država vedno tepena, ker se nikoli ne bo prav postavila. Odposlanci BiH se v zveznih organih pojavljajo kot neenotna skupina. Bosna je značilna še po nečem. Pred leti je imelo veliko podporo namigovanje nekaterih arabskih držav, da bi si morali muslimani v Bosni prizadevati za samostojno avtonomijo, ki bi jo nato razširili v republiko, malo na račun Črne gore in Kosova, ker bi bila to po oceni ekscentričnih voditeljev, kot sta Homeini in Gadafi, odskočna deska za prodor islamizma v Evropo. Zahodna Evropa ni pripravljena priznati kakršnegakoli razbijanja Jugoslavije, to pa je tudi posledica strahu pred prodorom islama. Morda to ni najbolj pomemben, gotovo pa je eden od argumentov, da Jugoslavija ostane, kakršna je, da jutri ne bo tu pet držav in bi se morali ukvarjati z vsako posebej … Živelj iz drugih republik pri nas je v večini prestrašen in neopredeljen. Vendar, če jutri tisti, ki so prepričani, da je to njihova državljanska dolžnost, skušajo v Sloveniji z nekimi agresivnimi posegi pokazati, da se ne strinjajo s slovensko ustavo, slovensko politiko itd., pa jih ne bi težko dobili na svojo stran. Priključili bi se ji iz strahu, da jih bomo jutri poslali iz Slovenije kot tehnološki višek, hkrati se bojijo, da bo šovinizem – ki je vsak dan hujši, vse več je napadov nanje, tudi tiste, ki povsem mirno in pošteno delajo v naši republiki – povzročil, da jih bomo počasi začeli izganjati. Ni nam treba več kot 2000, 3000 ljudi, ki organizirajo pohod.« ⁶

Mitingaška politika se je sprva razvila neodvisno od Miloševića na Kosovu.⁷ Njen pobudnik in glavni organizator ter kasneje tudi »izvoznik« t. i. protibirokratske revolucije je bil Miroslav Šolević. Izvira iz Srpskog pokreta otpora (SPO), skupine, ki se je oblikovala po albanskih demonstracijah na Kosovu leta 1982 in v javnost stopila leta 1982, obiskovala politike in organizirala proteste. Oblasti v Beogradu, srbske in zvezne, so obtoževali, da so prepustile Kosovo Albancem. 26. februarja 1986 je zato več sto kosovskih Srbov ob sodelovanju Miodraga Trifunovića, predsednika zveznega zbora, na silo vdrlo v zvezno skupščino in so jo tako, kot so definirali, »odprli za ljudstvo« (kasneje so isto prakso uporabili stavkajoči delavci iz Borova in Uljanika). V Centru Sava v Beogradu jih je ob neki drugi priložnosti sprejel tedanji predsednik predsedstva SFRJ Lazar Mojsov. V Kosovem Polju so večkrat množično protestirali, ko so zaprli enega od organizatorjev Srpskog pokreta otpora Kosto Bulatovića, je v Kosovem Polju protestiralo 20.000 ljudi, kosovske oblasti pa so prisilili, da ga izpustijo in so zato grozili, da bodo prišli v Beograd ter zahtevali njihovo zamenjavo. Milošević je prvič prišel v stik z njimi 17. aprila 1987, ko je obiskal Kosovo. Med obiskom naj bi se izognil srbskim naseljem, ker so se oblasti bale demonstracij. So pa pripadniki SPO kljub temu stopili v stik z njim zaradi profesorja na prištinski univerzi Zorana Grujića, ki je bil povezan s SPO in ga je zato policija zasliševala, pred njegovo hišo pa se je v podporo zbralo več sto ljudi. Dogovorjen je bil sestanek, na katerega naj bi prišla skupaj z Azemom Vllasijem predsednikom pokrajinske zveze komunistov. Sestanek je bil 24. aprila 1987 popoldne v osnovni šoli v Kosovem Polju, občini v predmestju Prištine, kjer je živelo srbsko prebivalstvo. SPO se je nanj pripravil, organiziral svoje govornike in demonstracije, ki se jih je udeležilo okrog 15.00 ljudi, na zalogi so imeli granitne kocke. Nastal je kaos in spopad s policijo, Milošević pa je interveniral z besedami, da jih nihče ne sme pretepati. Nato predlagal, naj demonstranti izberejo svoje ljudi za govornike in miting je trajal vso noč. »Milošević je imel dva govora. Prvi je bil v stavbi in mlačen. Ko je prišel pred zgradbo, videl nekaj tisoč ljudi, kako se pretepajo s policijo, je preplašeno spregovoril: " Niko ne sme da vas bije!" održao dva govora u Kosovu Polju: taj prvi govor u sali bio je mlak... Kad je izašao ispred zgrade, kad je video nekoliko hiljada razljućenih ljudi koji su se tukli s milicijom, uplašeno je izgovorio: "Niko ne sme da vas bije!" Bio je bled kao krpa. Bilo ga je strah, kocke letijo, tudi njega bodo pretepli…Tovariš Sloba je nastal zahvaljujoč našemu odporu…« ⁸

Srbi s Kosova so se potem hvalili s tem, da so Miloševiću »osedlali konja«. Na koncu so se z njim razšli, a so prej intenzivno sodelovali z njim in mu verjetno določilno pomagali vzpostaviti sistem »protibirokratskih revolucij«, s katerim je nameraval prevzeti oblast v Jugoslaviji. 9. julija 1988 začeli s »protibirokratsko revolucijo« v Novem Sadu v Vojvodini. Mitingi so se nato »spontano« razširili po Vojvodini. Vojvodini so se začeli oktobra 1988 v Bački Palanki, na njihovo čelo je stopil Mihalj Kertes. 4. oktobra so višek dosegli v Bački Palanki, ko se je zbralo 150.000 ljudi. Na njihovo čelo je stopil (Mihály Kertész), sekretar občinskega komiteja ZK Novi Sad. Iz Bačke Palanke so mitingaši izvedli pohod na Novi Sad in v t. i. »jogurtni revoluciji« (na mitingu pred zgradbo pokrajinskih organov so mitingaši metali jogurte v maloštevilno milico, ki ni bila kos njihovemu navalu) dosegli zamenjavo avtonomističnega vojvodinskega vodstva, ki je odstopilo 6. oktobra, zamenjali pa so jih Miloševićevi pristaši.

Ta model so potem prekopirali tudi v Črni Gori, kjer je do prvih mitingov prišlo kmalu za začetki v Vojvodini, avgusta 1988. Dan po tem, ko je padlo vojvodinsko vodstvo, so enako poskušali v Titogradu, a so bili na demonstracijah izžvižgani. Črna gora se je v naslednjih mesecih razdelila na Miloševićeve pristaše in njegove nasprotnike, kar zadeva politiko so bili v črnogorskem vodstvu v glavnem pripadniki starejše generacije, mladi pa so se pridružili Miloševićevi struji in 11. januarja 1989 na velikanskem mitingu, na katerem je sodelovala tretjina prebivalcev vse republike, prisilili črnogorsko vodstvo, da odstopi. Vodilno vlogo sta prevzela »lepa in pametna« Milo Đukanović ter Momir Bulatović. (Tudi onadva sta se kasneje razšla, Bulatović, ki je umrl leta 2019, se je pridružil Miloševiću, Đukanović je začel zagovarjati črnogorsko neodvisnost in je še danes na oblasti. Neuspešno so s »protibirokratsko revolucijo« poskušali tudi v nacionalno razdeljeni Bosni in Hercegovini, kjer so srbski politiki razlagali, da Srbi ne morejo živeti skupaj z drugimi narodi.

Pri preprečitvi »mitinga resnice«, ki so ga načrtovali v Ljubljani, je bila z odobritvijo političnega vrha v obrambo Slovenije prvič neposredno angažirana milica. Slovenije se je Miloševićev propagandni stroj lotil s preizkušeno tezo, da slovensko vodstvo ne obvladuje razmer in da ga je zato treba zamenjati oz. zrušiti. Glavni organizator protibirokratske revolucije Miroslav Šolević je že po zborovanju v Cankarjevem domu, februarja 1989, obljubil, da bo 25. marca 1989 v Ljubljani organiziral protestni miting. Prvo organizacijo mitinga v Ljubljani so sicer načrtovali celo že pred tem, v mitingaškem valu poleti in jeseni 1988, vendar bi organizacija terjala več priprav, takratni najpomembnejši cilj organizatorjev pa je bil, da disciplinirajo »srbska« ozemlja. Zato so ponovno poskusili 1. decembra 1989, vendar so se slovenska oblast, Služba državne varnosti in slovenska milica z odlično organizirano akcijo, poimenovano Sever, temu odločno uprli, tudi za ceno morebitnega spopada in prelivanja krvi, čeprav so se temu – kolikor je bilo v njihovi moči – hoteli izogniti. Politična odločitev o prepovedi mitinga je bila sprejeta s sklepom predsedstva in nato skupščine, utemeljena je bila z zakonsko pristojnostjo varovanja javnega reda in miru.

Slovenija je bila takrat v zelo šibkem položaju, v Jugoslaviji praktično ni imela zaveznikov. Čeprav je bil jugoslovanski pravni sistem v vedno bolj kaotičnem stanju, in to od ustavnega sodišča navzdol, zakonodaja se je upoštevala ali pač ne po samopostrežnem principu, potekala je »protibirokratska revolucija« oziroma »dogajanje naroda«, je Slovenija želela ostati dosledno legalistična in tudi spremembe, tako doma kot v Jugoslaviji, doseči po zakoniti in pravni poti ter brez nasilja. To je bilo njeno glavno orodje v procesu krepitve samostojnosti in demokratizacije že od t. i. procesa proti četverici naprej. V tem smislu je potekalo tudi odločanje o akciji Sever. Vlogo organizatorjev je najprej 20. 11. 1989 zavrnil ljubljanski mestni sekretariat za notranje zadeve. Odločba je bila na podlagi 12. člena Zakona o javnih shodih in javnih prireditvah izdana na osnovi ocene, da je na shodu, kot je razvidno iz vloge, mogoče pričakovati dejavnosti, ki niso skladne z zakonom in katerih namen je razbijanje bratstva in enotnosti, enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije ter razpihovanje nacionalnega sovraštva in nestrpnosti in da te dejavnosti vodijo ne samo k motenju javnega reda in miru, pač pa tudi nasilju. 22. 11. 1989 so bili z vsebino odločbe seznanjeni vsi zbori Skupščine SRS, ki so sklep sekretariata podprli, naložili pristojnim organom v SR Sloveniji, da sprejmejo vse ukrepe, da se miting prepreči in s tem zagotovi varnost občanov ter suverenost Socialistične republike Slovenije. Opozorili so tudi, da v skladu z ustavo SFRJ odločbe, izdane od pristojnih organov v eni od republik, veljajo na vsem ozemlju SFR Jugoslavije in izrazili pričakovanje, da bodo v skladu s tem ravnali vsi pristojni organi na ozemlju SFRJ Jugoslavije in storili vse, da se prepreči organiziran pohod mitingašev v Ljubljano. Temu je 27. 11. 1989 sledilo predsedstvo SR Slovenije, ki je ugotovilo, da so zaradi dogajanja na Kosovu in v nekaterih drugih delih SFRJ, nastale razmere, ko je treba za zavarovanje javnega reda, življenja ljudi in njihovega premoženja sprejeti ukrepe iz prvega odstavka 12. člena zakona o notranjih zadevah. Predsedstvo je izhajalo tudi iz stališč Sveta za varstvo ustavne ureditve, pod vodstvom Andreja Marinca, ki je dvakrat pretresel razmere v Jugoslaviji in posledice morebitnega mitinga. V skladu z odločitvijo predsedstva SRS je Izvršni svet Skupščine SR Slovenije prav tako 27. 11. 1989 sprejel sklep, s katerim je pooblastil republiškega sekretarja za notranje zadeve, da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti.

Republiški sekretar je lahko odredil omejitev ali prepoved gibanja na določenih območjih in sestajanje občanov na javnih mestih, da se preprečita organiziran prihod na miting in njegova izvedba. Glede na navedene sklepe je republiški sekretar za notranje zadeve na podlagi 12. člena Zakona o notranjih zadevah (1980, 1988, 1989) izdal še odredbe o prepovedi gibanja vsem osebam, ki so namenjene na javne shode ali prireditve, prepovedane z odredbo RSNZ; prepoved prometa vseh motornih vozil, s katerimi se prevažajo osebe, namenjene na prepovedane javne shode in javne prireditve; prepoved sestajanja občanov na javnih mestih in javnih prireditvah. Na osnovi tega je potem stekla akcija Sever, v njej pa so sodelovale vse enote službe državne varnosti in milice v celotni republiki.

Prepoved mitinga in efektivno globinsko pokritje celotnega slovenskega ozemlja, ki ga je izvedla policija, vključno z načrti, kam bodo odpeljali mitingaše, če bodo z vlaki in avtobusi prišli v Slovenijo, je presenetila celo JLA. Bila je prvi in očitni znak, da se je Slovenija pripravljena braniti. Ni je pa izučila, podcenjevanje je ostalo, kar se je kasneje pokazalo v desetdnevni vojni.

Bistvo akcije Sever je bilo, da je preprečilo poskus, da bi reformistično slovensko vodstvo zamenjale nahujskane množice iz drugih republik. Če bi padlo vodstvo, bi padla komaj nastajajoča opozicija in organizirane, dogovorne demokratizacije bi bilo konec.

Seveda pa v Sloveniji nobena, še tako jasna zgodovinska zgodba ni zaključena. Ker se je z osamosvojitvijo za desni del politike, zlasti pa za Janeza Janšo, začelo štetje od nič, zgodba nima političnega konca. Začele so se polemike, spopadi okrog ustanovitvenih in spominskih datumov, posledično, katera veteranska organizacija je »prava«, v ospredje so kot »prvi obrambni akt« porivali ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ). Do leta v 1990 je namreč obstaja Narodna zaščita, ki je izhajala iz tradicije odporništva med drugo svetovno vojno (nekakšna mestna gverila), konceptu SLO in družbene samozaščite pa bi v vojnem času imela za nalogo varovanje objektov ter skrb za red in mir v zaledju bojišč. Leta 1990 je nastala ideja, da bi Narodno zaščito uporabili za formalno pokritje nastajajočih slovenskih oboroženih sil. Poimenovali so jo Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Delovala naj bi kot nekakšna ilegalna kombinacija policijskih sil in sil TO (v kateri je potekal podtalni boj za prevzem nadzora s strani novih slovenskih oblasti in preverjanje, kdo jim bo pripravljen slediti), MSNZ naj bi delovala v vmesnem času, do formalnega nadzora slovenskih oblasti nad TO. Tako je znotraj TO nastala tajna organizacija. Formalno je bila MSNZ potrjena na seji izvršnega sveta 14. septembra 1990. Šele potem je zaradi nezaupanja Janeza Janše zanjo izvedel tudi Milan Kučan kot predsednik predsedstva republike Slovenije. V novokomponirani zgodovini naj bi tako akcijo Sever marginalizirali, osrednjo vlogo v začetni obrambi Slovenije pa naj bi imela MNZS. Ideološki boj v zvezi s tem poteka vse od osamosvojitve, povezan je z vlogo posameznih veteranskih organizacij v družbi in vrednotenjem posamičnih oseb (republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je nosil težo akcije je demoniziran, kar je še posebej prišlo do izraza, ko mu je bilo podeljen srebrni znak za zasluge).

• Arhivski viri
  • Arhiv predsednika Republike Slovenije (zdaj hrani Arhiv Republike Slovenije).
• Časopisni viri
  • »Jugoslawien: Im Abwind.« Der Spiegel, 27. 6. 1988, 121–122.
  • Delo, 9. 9. 1988, 20.
  • Newman, Barry. »Slovenes Acquire Taste For Living Life Well, But Party May Be Over.« The Wall Street Journal, 8. 9. 1988, 7–8.
• Spletne strani
  • Ast, Slobodanka. »Intervju z Miroslavom Šolevićem. Režim nas je iskoristio.« Dostopno na: https://www.vreme.com/arhiva_html/454/11.html (dostop: maj 2020).
• Literatura
  • Libal, Michael. Limits of Persuasion, Germany and the Yugoslav crisis, 1991—1992. Westport (Connecticut); London: Praeger, 1997.
  • Repe, Božo. Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan, 2002.
  • Repe, Božo. Milan Kučan, prvi predsednik. Ljubljana: Modrijan, 2015.
  • Tasić, Predrag. Kako sam branio Antu Markovića. Skopje: Mugri 21, 1993.