Božo Repe
Od leta 1988 so potekali različni poskusi discipliniranja Slovenije in odstranitve njenega reformističnega vodstva. V ospredju večine poskusov je bil vrh JLA, omeniti pa velja tudi poskus Slobodana Miloševića, da bi po zborovanju v Cankarjevem domu v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem (uprli so se nameravani ukinitvi avtonomije na Kosovu) 24. februarja 1989 v Ljubljani organiziral t. i. »miting resnice« (Milošević je do tedaj z množičnimi zborovanji že uspel zamenjati vodstva v Vojvodini in Črni gori). Miting je bil nato preložen na 1. december 1989, a ga je preprečila slovenska milica z akcijo Sever, s katero je s svojimi enotami globinsko zavarovala slovensko ozemlje.
Poskusov vrha JLA, da bi v Sloveniji uvedel izredne razmere, je bilo sicer v procesu razpadanja države več, načrti zanje pa je vrh JLA začel delati leta 1987. Kar zadeva Slovenijo, so bili v ospredju trije: spomladi leta 1988, ki mu je sledila t. i. Afera JBTZ; septembra 1989 ob sprejemanju ustavnih amandmajev in leta 1990 ob volitvah. Po volitvah in zmagi Demosa se je nevarnost intervencije JLA še stopnjevala vse do oboroženega konflikta po razglasitvi slovenske samostojnosti junija 1991. Med konfliktnimi situacijami so bili še: poskus razorožitve slovenske TO maja 1990; sprejem Deklaracije o suverenosti v slovenski skupščini 2. julija 1990; zasedbo štaba TO v Ljubljani 4. oktobra 1990 (zasedli so ga pripadniki JLA, potem ko je predsedstvo odstavilo načelnika TO v Sloveniji Ivana Hočevarja in na njegovo mesto imenovalo Janeza Slaparja); plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990; sprejem ustavnega zakona o služenju vojaškega roka v slovenski skupščini 8. marca 1991, s katerim služenje vojaškega roka v JLA za državljane Slovenije ni bilo več obvezno; poskus zaprtja obeh učnih centrov TO (Pekre in Ig), ki sta začela delovati 15. maja 1991, prevzem evidenc o rekrutih in izvedbo nabora s strani Slovenije in še nekaj podobnih dogodkov.
Vmes med temi poskusi je enkrat armadni vrh (Štab vrhovne komande oboroženih sil SFRJ, ki se je lahko formiral le za ukazovanje oboroženim silam pri obrambi države pred zunanjim sovražnikom) skušal predsedstvo SFRJ celo prepričati, naj uvede izredne razmere po vsej Jugoslaviji. To je storil v dogovoru s Slobodanom Miloševićem in srbskim predsednikom predsedstva SFRJ Borisavom Jovićem, ki je, da bi vojski omogočil načrt, celo odstopil (odstop so nato preklicali). V ta namen so 12., 14. in 15. marca 1991 sklicali sejo predsedstva SFRJ z generalštabom, del seje pa je potekal v bunkerjih generalštaba JLA na Dedinju. Izbor kraja je bil namenjen zastraševanju predsedstva, JLA pa je sestanek tudi snemala, da javnosti pokaže, kdo so »razbijalci« Jugoslavije. Akcija vrha JLA ni uspela, čeprav je vmes obrambni minister Veljko Kadijević skrivaj odletel po podporo v Moskvo, ki pa je ni dobil.
Izredne razmere so bile v osemdesetih letih večkrat uvedene na Kosovu, prvič leta 1980 ob množičnih demonstracijah kosovskih Albancev, ki so zahtevali, da Kosovo postane republike. Na zahtevo armadnega vrha jih je predsedstvo ponovno uvedlo dobro leto pred razpadom Jugoslavije, februarja 1990. Predsednik predsedstva dr. Janez Drnovšek se je sicer pri glasovanju vzdržal, a ukaz nato podpisal. Vojska naj bi sprva ravnala predvsem demonstrativno, zasedla ključne komunikacije in s tem dosegla psihološki učinek, reagirala pa naj bi le, če bi jo napadli. Dobila pa je pravico, da uporabi orožje. Uvedba izrednih razmer na Kosovu je sovpadala z zahtevo, da predsedstvo politično in pravno prepreči večstrankarske volitve, češ da bi zmaga nacionalnih strank pripeljala do razbitja Jugoslavije. Hkrati je armadni vrh pripravljal tudi načrt »kosovizacije« Slovenije in Hrvaške, če bi do volitev prišlo. Na koncu je, kot že večkrat prej, od namena odstopil, ker zanj – razen pri Miloševiću in srbskih predstavnikih (iz Srbije, bosanski član predsedstva, sicer srbskega rodu Bogić Bogičević je njene pritiske zavračal) ni dobil dovolj politične podpore. Potem je JLA skušala vplivati na volitve v Sloveniji. Proti Jožetu Pučniku, predsedniku Demosa in kandidatu za predsednika slovenskega predsedstva, so vojaški organi v Mariboru vložili obtožnico zaradi plakata z naslovom Demos za slovensko vojsko, ki ga je podpisal Pučnik. S plakatom naj bi »grobo žalil JLA s trditvami, da vojska ni sposobna braniti države pred zunanjim sovražnikom, da ubija naše otroke, zastruplja naše gospodarstvo in ogroža našo svobodo«. Mariborski javni tožilec je ovadbo zavrgel, Demosu pa se je s tem podpora le še okrepila.
Do prvega poskusa JLA, da v Sloveniji uvede izredne razmere, pa je prišlo dve leti prej, spomladi 1988. Poskus je bil po prepovedanem članku Vlada Miheljaka, kolumnista Mladine, popularno poimenovan »Noč dolgih nožev«. (»Nacht der langen Messer« je sicer izraz, s katerim se opisuje notranji obračun v NSDAP leta 1934; v njem je Hitler obračunal z Ernstom Röhmom, poveljnikom strankarske milice SA; obračun pa sta ob tihi podpori Wermachta in predsednika Hindenburga izvedli konkurenčna SS in Gestapo).
Občasne zamere med Slovenijo in JLA so se sicer pojavljale ves povojni čas, izrazito v času ustanovitve teritorialne obrambe leta 1968 in njenega oboroževanja. JLA je Slovenijo ves čas sumničila, da ima namen ustanoviti lastno armado, ki jo je izgubila marca 1945 z vključitvijo slovenske partizanske vojske v JA. Vendar je v Sloveniji JLA na splošno veljala za ljudsko, armada je namreč ljudem veliko pomagala ob naravnih nesrečah in sodelovala pri raznih gradbenih projektih; med drugim je, npr. pomagala zgraditi letališče Brnik. Sodelovanje z njo je bilo v glavnem dobro, čeprav Slovenci nad vojsko načeloma nikoli niso bili navdušeni, tako kot je bilo to značilno za druge dele Jugoslavije. Zato se je v osemdesetih letih v Sloveniji tudi razvilo močno mirovniško gibanje.
Zamere so se začele kopičiti v drugi polovici osemdesetih let. Na okroglih mizah in člankih so se slovenski pisci začeli zavzemati za to, da bi JLA prišla pod civilni nadzor ter da bi se temeljito reorganizirala (zmanjšanje vlaganj v oborožitev, nacionalno homogene enote, civilno služenje vojaškega roka). Kritizirani so bili nekateri megalomanski oborožitveni projekti (izdelava supersoničnega letala, projekt je javnosti postal znan konec leta 1987). Kritiki, ki je JLA jemala ugled, so se pridružile tudi vse pogostejše zahteve slovenskih politikov – ne samo na raznih zaprtih sestankih, ampak tudi v zvezni skupščini in govorih – po zmanjševanju stroškov in ukinjanju dotlej nedotakljivih privilegijev. To je JLA jemala kot poseganje v lastno eksistenco. Armada, prepričana, da je Jugoslavija tik pred propadom, se je, kot je to orisal tedanji obrambni minister, admiral Branko Mamula »znašla pred izzivom, da zaustavi nemile dogodke«. S konkretnimi akcijami je začela leta 1987, vendar natančnejši pogled pokaže, da si je politični teren skušala pripraviti vsaj že leto prej, na 13. kongresu ZKJ junija 1986 (kongresne razprave in polemike so že dokaj jasno kazale konflikt med Slovenijo in »drugimi«). Delegati JLA so v organiziranih in dobro pripravljenih nastopih zahtevali, naj se vojski prizna status enakopravne partnerske družbene sile, ki bi lahko legalno posegala v družbene razmere. Bistvo njihovih razprav je bilo (kot je slovenskemu vodstvu poročal general Ivan Dolničar): »Če zveza komunistov in druge družbenopolitične sile niso sposobne voditi države, potem ima vojska vse pravice, da prevzame to vodenje.« Sledila je politična in propagandna vojna vrha JLA proti Sloveniji, nekaterim njenim glasilom (Mladina, Delo, Nova revija) in politikom, številne analize, ki naj bi dokazovale »kontrarevolucijo« v Sloveniji, in sestanki najvišjih partijskih in državnih organov ter s slovenskim vodstvom. Ta scenarij se je nato ponavljal vse do leta 1991.
4. februarja 1988 je Delo objavilo članek z naslovom »Admiral sredi lakote«, v katerem je Avgust Pudgar poročal o obisku zveznega sekretarja za SLO v Etiopiji in o sklenitvi vojaškega sporazuma, po katerem naj bi Jugoslavija Etiopiji dobavljala orožje, Mladina pa je nekoliko kasneje (12. februarja) objavila komentar Gorazda Suhadolnika »Mamula go home!«
Ljubljansko temeljno tožilstvo je v dogovoru s slovenskim političnim vodstvom zoper Pudgarja in Francija Zavrla (odgovornega urednika Mladine) sprožilo kazenski postopek zaradi žaljivega pisanja na račun oboroženih sil SFRJ in obrambnega ministra Branka Mamule. Mamula je malo kasneje doživel še en napad Mladine, ki je pisala o tem, kako mu vojaki gradijo vilo, na naslovnici pa so bili narisani egipčanski sužnji med gradnjo piramid. Neodvisno od pisanja slovenskega tiska so na koncu Mamulo njegova napadalnost, aroganca in konflikti z vplivnimi generali stali položaja zveznega sekretarja za SLO (po izteku funkcije mu niso dali še enega mandata, čeprav je bilo to običajno). Zamenjal ga je njegov pomočnik Veljko Kadijević in tako je Mamula prek njega obdržal svoj vpliv na glavne odločitve vrha JLA vse do umika JLA iz Slovenije.
Organiziran pritisk armadnega vrha na slovensko vodstvo in Slovenijo se je začel stopnjevati. Na zahtevo vojaškega vrha je predsedstvo SFRJ 18. februarja 1988 razpravljalo o napadih na JLA v sredstvih javnega obveščanja. Na seji so obsodili napade na JLA in opozorili na nevarnost njihovega podcenjevanja v nekaterih okoljih, zlasti Sloveniji. Izrečena je bila zahteva, naj pristojni civilni, po potrebi pa tudi vojaški organi, ukrepajo. O isti temi je 8. in 10. marca razpravljalo tudi predsedstvo CK ZKJ, ki je zahtevalo »idejnopolitično diferenciacijo« s tistimi, ki zavračajo koncept SLO. Po razpravi so v predsedstvu imenovali delovno skupino, ki naj bi pripravila informacijo o napadih na JLA, to pa naj bi predsedstvo sprejelo na naslednji seji. Delovna skupina je za izhodišče vzela informacijo, ki jo je pripravila analitična služba obrambnega ministrstva in v kateri so kritizirali Mladino, Katedro, Tribuno in Novo revijo kot glasila, ki najbolj enostransko, tendenciozno in »družbeno nesprejemljivo« obravnavajo JLA. Po ugotovitvah v tej informaciji so navedene in še nekatere druge revije ter časopisi nasprotovali vlogi JLA v sistemu socialističnega samoupravljanja in jo prikazovali kot konservativno silo brez nadzora in kot sedmo republiko, nasprotovali so tudi programu njene modernizacije; zahtevali, naj se JLA ne vmešava v politično življenje, naj se radikalno zmanjšajo sredstva za JLA, uvedejo nacionalno homogene enote, poveljevanje v jezikih narodov in narodnosti ter civilno služenje vojaškega roka; ocenjevali so, da je sistem v armadi stalinističen. Osnovni očitek v informaciji je bil, da so pisci takih člankov le izvrševalci politike slovenskega vodstva, da podobna stališča izražajo tudi javni delavci, da slovenska oblast na to kljub opozorilom vojske in skupnim sestankom ne reagira.
16. marca 1988 so na seji zveznega Sveta za varstvo ustavne ureditve sprejeli podobne ocene kot 18. februarja zvezno predsedstvo. Svet je politični liberalizaciji v Sloveniji pripisal protirevolucionaren značaj. Pripravil je tudi dokument z naslovom Informacija o napadih na zasnovo SLO, JLA in SDV, katerega vsebina pa je v javnost prišla šele 28. marca. O teh ocenah so potem razpravljali tudi na drugih ravneh v federaciji: že naslednji dan po seji Sveta za varstvo ustavne ureditve, 17. marca, znova predsedstvo CK ZKJ; pa sekretarji za notranje zadeve z zveznim sekretarjem (istega dne) in predsedniki republiških svetov za varstvo ustavne ureditve s predsednikom Zveznega sveta za varstvo ustavne ureditve (29. marca). Vmes je bila najbolj pomembna seja vojaškega sveta (svet oboroženih sil SFRJ) 25. marca, na kateri so napovedali neposreden poseg vojaških pravosodnih organov, po potrebi pa tudi vojaških enot v Sloveniji. Svet je bil formalno le posvetovalno telo zveznega sekretarja za SLO. Čeprav ni imel izvršilnih pristojnosti, pa je bil zelo vpliven, saj je v njem sedela glavnina vojaškega vrha, poveljniki armad in poveljniki republiških TO. Svoj vpliv so prek njega uveljavljali tudi nekateri upokojeni generali. Stališča vojaškega sveta so bila še precej ostrejša od stališč zveznega Sveta za varstvo ustavne ureditve in zveznega predsedstva, objavili pa so jih tudi mediji.
Slovensko vodstvo je tem ocenam na vseh sejah v Beogradu ostro nasprotovalo. Vojaški vrh pa je – še preden se je ta ciklus obsodb na račun dogajanja v Sloveniji zaključil – že po februarskih sejah obeh zveznih predsedstev, državnega in partijskega – ocenil, da so stališča obeh predsedstev zadostna politična in pravna podlaga, da lahko začne ukrepati, čeprav predsedstvo SFRJ kot vrhovni poveljnik v resnici vojski ni dalo nobenih neposrednih navodil ali nalog.
Iz dostopnih virov in pričevanj je mogoče v glavnih črtah presoditi, kakšne ukrepe je armadni vrh imel v mislih. Prvi namen je verjetno bil, da bi aretirali in obsodili pisce negativnih člankov in pripadnikov civilne družbe, zastrašili Slovence in omejili ali preprečili procese demokratizacije, ki so potekali. Hkrati bi v jugoslovanski javnosti diskreditirali slovensko vodstvo in ga zamenjali. Iz razprav na sejah je razpoznavna težnja po iskanju »zdravih sil« in da bi med seboj sprli slovensko vodstvo, še posebej, da bi ločili Milana Kučana, predsednika predsedstva CK ZKS, in Staneta Dolanca, tedaj slovenskega člana v Predsedstvu SFRJ. Pri Dolancu so računali na projugoslovansko usmeritev in možnost, da bi ob morebitnih čistkah prevzel vodilno vlogo v Sloveniji, a je Dolanc ostal Kučanov zaveznik. Enako so potencirali tudi razlike med Janezom Stanovnikom, predsednikom Predsedstva SRS, in Kučanom. V igri pa je bil tudi »kosovski scenarij«, po katerem bi v Sloveniji na podlagi ocen o kontrarevoluciji vsaj začasno uvedli posebne ukrepe oz. izredne razmere.
Armadni vrh je potem posamezne poteze sproti prilagajali temu okvirnemu cilju. Pač glede na to, kakšna je bila reakcija na zvezni ravni in v Sloveniji.
Dan po seji vojaškega sveta, 26. marca 1988, je general ljubljanskega armadnega območja Svetozar Višnjić (ki si je sicer ves čas prizadeval za korektne odnose s slovenskim vodstvom) načelnika SDV Ivana Eržena in notranjega ministra Slovenije Tomaža Ertla vprašal, ali bodo slovenski varnostni organi sposobni obvladati položaj, če bo prišlo do množičnega odziva na aretacije, ki naj bi jih zaradi kontrarevolucije v Sloveniji sprožil vojaški tožilec. Ker nista hotela odgovarjati sama, so se v Gozdu Martuljku sestali s predsednikom predsedstva CK ZKS Milanom Kučanom in članom predsedstva SFRJ Stanetom Dolancem. Višnjić je imel, kot je povedal, navodilo, naj ob morebitnih javnih odzivih na demonstracije najprej zaščiti vojaške objekte, oficirje in njihove družine, slovenskim varnostnim organom pa naj bi vojska pomagala, če sami ne bi bili sposobni poskrbeti za javni red.
Po sestanku z Višnjićem je Dolanc o zadevi poizvedel pri tedanjem predsedniku zveznega predsedstva Makedoncu Lazarju Mojsovu, ki pa o ukrepih vojaškega sveta ni vedel ničesar. Enak rezultat je dalo Kučanovo poizvedovanje pri predsedniku predsedstva CK ZKJ Vojvodincu Bošku Kruniću.
Za 29. marec je bilo že sicer predvideno, da bo predsedstvo CK ZKJ nadaljevalo razpravo o napadih na zasnovo SLO in na JLA. Slovenski člani predsedstva so na seji (72. seja, 29. marca 1988) omenjeni osnutek ocene, ki jo je do tedaj pripravila delovna skupina predsedstva CK ZKJ, zavrnili kot nesprejemljiv. Na seji so bile kljub temu izrečene tudi zahteve po aretacijah v Sloveniji. Kučan je temu ostro nasprotoval in zavrnil teze, da je v Sloveniji kontrarevolucija in da so pripadniki JLA v Sloveniji ogroženi in da gre za koordinirano dejavnost specialne vojne, povezane s sovražno emigracijo. Glede na to, kaj je vojaški svet naročil Višnjiću, je ocenil, da je svet postal samostojen politični organ, saj ne predsedstvo SFRJ ne drugi organi za njegovo ravnanje niso vedeli. Obrambni minister Veljko Kadijević je sicer v svojih intervencijah na seji vedno znova napadal Slovenijo zaradi kontrarevolucije. Pri ravnanju vojaškega sveta in njegovi zahtevi, naj se Svetozar Višnjić in 9. armada pripravita na konkretne akcije, pa se je umaknil in naročilo Višnjiću relativiziral. Branil se je, da je vojaški svet zgolj sledil sklepu predsedstva SFRJ, naj se proučijo možnosti, da v primerih, ko civilni organi pregona ne reagirajo proti tistim, ki napadajo JLA, postopke prevzamejo vojaški pravosodni organi, in sicer zato ker gre za napade na oborožene sile. Zato je tudi poveljnik 9. armade oz. ljubljanskega armadnega območja dobil nalogo, naj se z ustreznimi tovariši v Sloveniji posvetuje, kako bi postopke izvedli in kakšne bi bile posledice, če bi do take odločitve predsedstva prišlo. Kučan je to znova ostro zavrnil rekoč, da je Višnjić oceno vojaškega sveta razumel natanko tako, kot je bila mišljena: da je v Sloveniji kontrarevolucija in je zaradi tega treba ukrepati, ti ukrepi lahko izzovejo reakcije javnosti, on pa ima nalogo, da zaščiti sebe in svoje ljudi ter objekte, pomaga pa tudi slovenskemu vodstvu pri obvladovanju razmer.
Po dolgotrajni razpravi so nato sklenili, da bo delegacija predsedstva CK ZKJ obiskala Slovenijo, se sestala s slovenskim vodstvom in skušala uskladiti ocene v zvezi z nastajajočo informacijo predsedstva CK ZKJ o napadih na JLA, kar pa naj ne bi bilo neposredno povezano s stališči o domnevni kontrarevoluciji in specialni vojni v Sloveniji. To se je nato tudi zgodilo in močno razvodenel dokument je bil nato aprila brez obvezujočih sklepov sprejet kot interno gradivo predsedstva CK ZKJ. Slovensko vodstvo pa je še naprej zahtevalo, da se razčisti odgovornost vojaškega sveta, in vztrajalo pri stališču, da je šlo za poskus uvedbe izrednih razmer. Na drugi strani pa so se seje o Sloveniji na najvišjih partijskih in državnih organih nadaljevale, zvezno predsedstvo pa je na seji 25. maja 1988 podprlo armadno interpretacijo dogodkov. Slovenski predstavniki so tudi na tej seji vztrajali, da je obstajala nevarnost vojaškega udara in da bodo zato slovenski predstavniki v republiški in zvezni skupščini zahtevali ustanovitev državne komisije. Poudarili so, da demokracije ni mogoče razvijati brez toleriranja dejavnosti opozicije, z njo pa se je treba soočati z legalnimi in ne represivnimi sredstvi.
Medtem je v Sloveniji javnost že dosegel stenogram razprave Milana Kučana z marčevske seje predsedstva CK ZKJ, sicer označen kot državna skrivnost. Dokument naj bi izviral od Igorja Bavčarja, ki je bil tedaj zaposlen na RK SZDL in je skrivaj kopiral izvod, ki ga je imel podpredsednik RK SZDL Jože Knez (kopijo je sicer izvorno dobil predsednik RK SZDL Jože Smole). Izročil ga je Janezu Janši, tedaj publicistu tednika Mladina in kandidatu za predsednika SZMS, ta uredniku Mladine Franciju Zavrlu, Zavrl pa Vladu Miheljaku. Kopije so se tudi sicer začele širiti, skupaj z njimi pa govorice o domnevno načrtovanih aretacijah nekaj sto oporečnikov in politikov v Sloveniji. SDV je začela raziskovati, kako je stenogram prišel v javnost, pri čemer je tajno preiskala tudi prostore v računalniškem podjetju Mikroada, kjer je bil zaposlen Janez Janša. Odkrila je tako stenogram s Kučanovim nastopom kot Višnjićev dokument o povečanju bojne pripravljenosti. O najdbi je obvestila slovensko vodstvo, po približno štirinajstdnevnem oklevanju pa tudi vrh JLA. Ni jim bilo namreč jasno, ali je JLA vse skupaj slovenskemu vodstvu podtaknila. Potem je Stanetu Dolancu ob srečanju z načelniku varnostne službe JLA ušlo vprašanje, kaj je s temi vojaškimi dokumenti; ta pa o stvari ni vedel nič. Dolanc je spoznal, da je naredil napako in je obvestil Tomaža Ertla, slovenska SDV pa je nato morala obvestiti JLA. Na zahtevo vojaškega tožilca so 31. maja sledile aretacije vpletenih (t. i. četverice: Janeza Janše, Davida Tasića, Ivana Borštnerja, Francija Zavrla). Borštnerja so aretirale vojaške oblasti, Janšo in Tasića pa, ker sta bila civilista, SDV, ki ju je nato v skladu z zakonodajo predala vojaškim organom. Zavrl se je aretaciji izognil, tako, da je odšel v bolnišnico. Aretacije in sojenje pred vojaškim sodiščem v Ljubljani so nato sprožile množično gibanje vseh slojev prebivalstva in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic.
Na podlagi stenograma je Vlado Miheljak napisal članek z naslovom Noč dolgih nožev (sicer podpisan z imenom narodne herojinje, ki ga je uporabljalo uredništvo, tj. Majda Vrhovnik), v katerem je opozarjal na nevarnost uvedbe izrednega stanja v Sloveniji. Članek bi moral iziti v Mladini 10. maja, vendar ga je uredništvo na zahtevo SDV in tožilca moralo umakniti.
V kontekstu celotnega dogajanja konec osemdesetih let pa je tedanjemu slovenskemu reformističnemu vodstvu, ki ga je vodil Milan Kučan, z manevriranjem med pritiski vrha JLA in federalnih organov na eni strani in pritiski in zahtevami civilne družbe na drugi strani (hkrati pa tudi ob njeni podpori), uspelo preprečiti ta prvi poskus uvedbe izrednih razmer.
Poseganja vojske v civilno sfero pa se niso končali z razpadom Jugoslavije. Do njih je prišlo tudi v novonastali samostojni Sloveniji, ki je krhko demokracijo šele gradila. V prvem obdobju po tranziciji so tudi slovenski, napol privatizirani vojaški organi, posegali v civilno sfero. S tem ravnanjem se je začela ukvarjati policija. Poleg preiskovanja nezakonitih poslov z orožjem so se lotili tudi preiskovanja delovanja pripadnikov specialne brigade Moris, ki so si prisvojili nekatera policijska pooblastila. Prihajalo je do nepooblaščenih ustavljanj avtomobilov in raznih drugih incidentov. Vojaška obveščevalna služba (Vomo) pa naj bi z nedovoljenimi sredstvi tudi spremljala znane politike in druge javne osebnosti. Policija seje to trudila dokazati in preprečiti. Vsa stvar se je razvila do možnosti državnega udara. Šlo je za pripravo vaje specialne brigade Moris, ki je predpostavljala simulacijo zaščite objektov obrambnega ministrstva in ministra Janeza Janše pred napadom, akcija pa se je imenovala Ljubljana. V njej naj bi uporabili tudi helikopterje. Specialna enota policije, ki jo je vodil Vinko Beznik, je v pričakovanju akcije Morisa izvedla pripravljenost in šla na svoje tajne lokacije z oborožitvijo in opremo, prvič po vojni so vzeli tudi oklepnik in nanj namestili protitankovske rakete, kar je bila v policiji najvišja stopnja bojne pripravljenosti. Zadeva je prišla do državnega vrha in o njej so 16. februarja 1994 razpravljali predsednik države Milan Kučan, predsednik vlade Janez Drnovšek in predsednika državnega zbora Herman Rigelnik. Kučan je na dogajanje javno opozoril 23. februarja 1994 na Pahorjevih poslanskih večerih v Novi Gorici in v istem času tudi na radiu v Studiu ob 17h. Z govorom so nato še leta manipulirali (Kučanu so podtikali, da on ravna tako, kot je opisal). Nastopa tedaj še edina televizija RTV ni hotela predvajati, Borut Pahor pa se je prav tako ves čas izogibal potrditvi, tistega, kar je Kučan res rekel: »Domovinsko pravico je v tem kontekstu dobilo ali, če sem bolj natančen, dobiva načelo 'kdor ni z nami, je proti nam', še bolj določno 'kdor ni z mano, je proti nam'. Je torej sovražnik in za premagovanje sovražnika so dovoljena vsa sredstva. Ne smo tista, ki jih pozna demokracija, torej argumenti, protiargumenti, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze. To je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.«
Celotna zadeva se je nato odvila po t. i. afer »Depala vas«, ko so varnostni organi ministrstva za obrambo 20. marca 1994 aretirali in pretepli civilista, sicer sodelavca policijske obveščevalne službe in bivšega uslužbenca ministrstva za obrambo ter bivšega pripadnika specialne brigade Moris Milana Smolnikarja. Obdolžili so ga, da zbira podatke o vojaški obveščevalni službi. V širšem kontekstu je šlo zato, da naj bi na ta način dokazali, kako predsednik države Milan Kučan pripravlja zaroto proti tedanjemu obrambnemu ministru Janezu Janši.
Predsednik vlade Janez Drnovšek, ki je dotlej molčal, je nato 24. marca 1994 zahteval odstop obrambnega ministra Janeza Janše. Državni zbor ga je s funkcije razrešil 28. marca 1994. Janševi privrženci so pred parlamentom organizirali demonstracije (zbralo naj bi se okrog 15.000 ljudi, ocene se sicer razlikujejo in segajo tja do 30.000). Nekateri Janševi privrženci so kasneje celo gladovno stavkali. Nacionalna televizija je demonstracije neposredno prenašala, dajala enak poudarek dogajanju v parlamentu in pred njim ter ustvarjala vtis izrednih razmer. Udeleženci afere »Depala vas« so bili na sodišču skoraj deset let kasneje oproščeni (prostost naj bi Smolnikarju odvzeli na »negrozovit« način, to dejanje pa je do tedaj že zastaralo). Drugi procesi, povezani s tedanjim dogajanjem, vključno s prodajo orožja, sodnih epilogov zaradi različnih manevrov znotraj pravosodja, izginjanja dokazov, nevlaganja obtožnic s strani pristojnih tožilcev, zavlačevanja sodnih procesov in podobnih manevrov, niso doživeli.
V sedanjih razmerah, ko se zaradi pandemije koronavirusa zaostrujejo omejevalni ukrepi, povečujejo pooblastila ne zgolj uradnih represivnih organov, pač pa tudi raznih zasebnih varnostnih služb; ko si vladajoča politika vključno s predsednikom države prizadeva, da bi vojska dobila policijska pooblastila; hkrati pa se vrstijo napadi na medije, kritične intelektualce in civilno družbo, je še posebej treba opozoriti na zgodovinske izkušnje, ki smo jih že imeli z izrednimi razmerami.